Hipoksija (pomanjkanje kisika) v solidnih tumorjih je eden glavnih razlogov, zakaj kemoterapija, obsevanje in imunoterapija pri nekaterih bolnikih ne dosežejo pričakovanih rezultatov. Hiperbarična kisikova terapija je v zadnjih letih postala predmet obsežnih raziskav prav zato, ker lahko to oviro neposredno naslovi – ne kot samostojno zdravljenje raka, temveč kot dopolnilno terapijo, ki povečuje učinkovitost konvencionalnih onkoloških metod.
Solidni tumor v človeškem telesu ni le skupek nenadzorovano deljenih celic. Je celovit ekosistem z lastno krvožilno mrežo, vmesnimi tekočinami, okolnimi celicami in – kar je za to razpravo najpomembneje – z lastnim profilom razporeditve kisika. V notranjosti večine solidnih tumorjev so deli tkiva, kjer raven kisika dramatično pada pod normalno vrednost. To stanje, imenovano tumorska hipoksija, ne pomeni le, da te celice rastejo počasneje. Pomeni nekaj precej bolj problematičnega: te celice postanejo odporne na večino sodobnih onkoloških zdravil [2, 14].
Zakaj? Konvencionalna kemoterapija deluje predvsem na hitro deljive celice. Hipoksični tumorji se delijo počasneje in v veliki meri uidejo iz dosega zdravil. Obsevanje za uničenje tumorskih celic potrebuje kisik, ki tvori reaktivne kisikove zvrsti (ROS) – brez njega je njegov učinek do trikrat manjši. Imunoterapija z zaviralci kontrolnih točk (npr. anti-PD-1) zahteva delujoč imunski odziv – T-celice v hipoksičnem okolju izčrpajo in postanejo neaktivne [14, 15].
Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) v tem kontekstu ni novo zdravilo proti raku. Je biološki dejavnik, ki spreminja mikrookolje tumorja in s tem vpliva na to, kako se konvencionalne terapije obnašajo. To je pomembna razlika, ki je v javni razpravi pogosto zamegljena, in je pravzaprav glavna tema tega članka.
Tumorska hipoksija: glavna ovira sodobne onkologije
Glavni razlog, zakaj solidni tumorji uidejo zdravljenju, je v njihovi nenavadni krvožilni mreži. Med rastjo tumor uporabi obstoječe žile in ustvari nove, vendar to ne poteka po načrtu zdravega tkiva. Nove tumorske žile so neenakomerne, pogosto deformirane, z luknjami v steni in motenim pretokom. Posledica je značilen vzorec: na obrobju tumorja je oksigenacija razmeroma normalna, v notranjosti pa raven kisika dramatično pada [2].
Ta hipoksija ima več škodljivih posledic. Prvič, sproži stabilizacijo transkripcijskih faktorjev HIF-1α in HIF-2α, ki vklopijo kaskado genov, povezanih z odpornostjo na zdravljenje, povečano proizvodnjo reaktivnih kisikovih zvrsti, anaerobno glikolizo in spremembami v izražanju membranskih proteinov [10, 14]. Drugič, hipoksija aktivno selekcionira tumorske celice s sposobnostjo preživetja v ekstremnih razmerah – te so klinično najbolj nevarne, saj imajo večjo verjetnost metastaziranja in odpornost na zdravljenje. Tretjič, hipoksično mikrookolje deluje imunosupresivno: privabi regulatorne T-celice in mieloidne supresorske celice, ki dušijo imunski odziv, hkrati pa izčrpa citotoksične CD8+ T-celice, ki bi sicer napadle tumor [15].
Vse to skupaj pomeni, da tumorska hipoksija deluje kot trojna obramba – fizična (gosti kolagenski oklep okoli tumorja), kemična (zmanjšan vstop zdravil) in imunska (uspavane T-celice). HBOT lahko po raziskavah zadnjih let posega v vse tri ravni.
Pomembna uvodna jasnost: HBOT v onkologiji NI samostojna terapija proti raku. Govorimo o vlogi dopolnilne terapije, ki se uporablja sočasno s standardnimi onkološkimi protokoli (kemoterapija, obsevanje, imunoterapija) ali za zdravljenje njihovih neželenih posledic. Vsako zdravljenje raka mora voditi onkolog, in HBOT se nikoli ne uporablja kot zamenjava za dokazane terapije.
Mehanizmi delovanja: kako HBOT spreminja tumorsko mikrookolje
Da bi razumeli, zakaj HBOT lahko poveča učinkovitost onkoloških zdravil, je treba pogledati štiri ključne biološke mehanizme, ki jih sproži ponavljajoča izpostavljenost kisiku pod tlakom.
1. Neposredno povišanje kisika v hipoksičnih predelih tumorja. Med 90-minutno sejo HBOT pri tlaku 2 ATA se po Henryjevem zakonu v plazmi raztopi do dvajsetkrat več kisika kot pri normalnem dihanju. Ta s kisikom nasičena plazma prenaša kisik tudi v predele, kjer običajno ne dosežejo rdeče krvne celice. V tumorju, kjer so kapilare poškodovane in deformirane, je to ključno – kisik prodre tja, kamor zdravila sicer ne morejo, in sproži kaskado bioloških sprememb [3, 4].
2. Razgradnja zaščitnega ovoja okoli tumorja. Solidni tumorji so obdani z gostim kolagenskim "oklepom" – tako imenovanim ekstracelularnim matriksom (ECM), ki povečuje tlak intersticijske tekočine in mehansko ovira prodor zdravil. Sodobne raziskave kažejo, da HBOT uravnava izražanje matričnih metaloproteinaz (MMP), encimov, ki razgrajujejo kolagen in fibronektin v ECM [4]. To zmanjša togost tumorskega tkiva, zniža intersticijski tlak in po podatkih raziskav iz leta 2024 poveča prodor nanozdravil za do 1,8-krat in infiltracijo imunskih celic za do 2,5-krat [4].
3. Senzibilizacija rakavih matičnih celic. Med najnevarnejšimi celicami v tumorju so tako imenovane rakave matične celice (CSC – cancer stem cells). To je majhen delež tumorskih celic, ki imajo sposobnost samoobnove, odpornost na kemoterapijo in pomembno vlogo pri ponovitvi bolezni in metastaziranju. CSC se pretežno skrivajo v hipoksičnih nišah tumorja, kjer ostajajo v stanju mirovanja (G0 faza celičnega cikla) – in v tem stanju so kemoterapevtska zdravila praktično neučinkovita. Raziskava, objavljena v reviji Cell Stem Cell leta 2024, je pokazala, da HBOT zmanjša izraženost CD44v6 na površini rakavih matičnih celic, kar poveča njihovo absorpcijo kemoterapevtskih zdravil za 2,8-krat in zmanjša njihovo sposobnost za metastaziranje [4]. Ločena študija iz revije Current Issues in Molecular Biology je v modelu glioblastoma pokazala, da HBOT zmanjša izražanje stemness-markerjev (CD133, OCT4, SOX2) in poveča občutljivost tumorja na temozolomid (TMZ) ter obsevanje, brez stimulacije rasti tumorja [5].
4. Reverzija imunosupresivnega okolja. Imunoterapija z zaviralci kontrolnih točk (anti-PD-1, anti-PD-L1) je zadnje desetletje revolucionirala onkologijo, vendar je odzivnost še vedno omejena – pri marsikaterem tipu tumorja se pozitivno odzove le 20–40 odstotkov bolnikov. Glavni razlog odpovedi je hipoksija, ki izčrpa T-celice in jih spremeni v neaktivne, "izčrpane" oblike. HBOT to stanje preobrača: izboljša funkcijo izčrpanih T-celic, poveča proliferacijo CD8+ T-celic v tumor-infiltrirajočih limfocitih (TIL) za do 2,5-krat in aktivira oksidativno fosforilacijo dendritičnih celic, kar poveča učinkovitost predstavljanja antigenov in aktivacije CD8+ T-celic za do 4,2-krat [4].
Predklinični dokazi: kaj kažejo živalski modeli
Sinergijski učinek HBOT s kemoterapijo je bil dokumentiran v številnih predkliničnih raziskavah, ki tvorijo biološko podlago za današnje klinične preizkuse.
Osteosarkom in pljučne metastaze. Raziskava Kawasoe in sodelavcev (2009) je na mišjem modelu C3H pokazala, da samo zdravljenje s karboplatinom ni moglo zajeziti rasti osteosarkoma in nastajanja pljučnih metastaz. Ko so kemoterapiji dodali HBOT, so opazili pomembno zaviranje volumna primarnega tumorja, izrazito zmanjšanje pljučnih metastaz in višje preživetje živali v kombinirani skupini [6].
Pljučne metastaze in doksorubicin. Petre in sodelavci (2003) so v modelu MCA-2 podgan dokazali, da kombinacija HBOT in doksorubicina povzroči statistično pomembno večjo citolizo tumorskih celic kot doksorubicin sam (p < 0,01) in pomembno zmanjšanje števila pljučnih metastaz ter teže pljuč v primerjavi s samostojno kemoterapijo (p < 0,01) [7].
Jetrne metastaze raka debelega črevesa. Moen in sodelavci so ugotovili, da HBOT sama po sebi ne zmanjša rasti jetrnih metastaz – kar je pomemben zaključek, ki demistificira prepričanje, da "kisik sam po sebi ubija raka". Vendar pa je HBOT v kombinaciji z makromolekularnim zdravilom (micelami SMA-pirarubicina) povzročila izjemno povečano akumulacijo zdravila v tumorskem tkivu jeter in masivno nekrozo rakavih celic [8].
Glioblastom. V študiji iz leta 2023 je tim raziskovalcev na celičnih linijah GBM8401 in T98G ter na in vivo modelih pokazal, da HBOT sama po sebi ne vpliva na preživetje GBM celic – torej ne stimulira rasti tumorja. Hkrati pa je znatno povečala občutljivost glioblastoma na temozolomid in obsevanje ter zmanjšala sposobnost tumorja za tvorbo rakavih matičnih celic [5].
Zelo pomemben skupni zaključek pregledne raziskave Moen in Stuhr iz leta 2012, ki je analizirala 28 publikacij o HBOT pri raku v desetletju 2004–2012, je naslednji: obstoječi dokazi ne kažejo, da HBOT sama spodbuja rast tumorja ali povečuje verjetnost ponovitve. Nasprotno, v določenih podtipih raka kažejo na možen tumorsko zaviralni učinek [9].
Klinični dokazi: konkretni primeri pri ljudeh
Predklinične raziskave so pomembne, vendar je za bolnike in klinike ključen prenos teh ugotovitev v klinično prakso. Tu je dokazna baza šibkejša, vendar v zadnjih letih hitro raste.
Avtorji to objavljajo kot prvi opisani primer napredovalega HAS s peritonealnimi metastazami, ki je s to kombinacijo dosegel popolni klinični odziv [1]. Pomembno je razumeti, da gre za posamezen klinični primer (case report), ki ne more služiti kot dokaz za splošno uporabo, vendar je biološko izjemno zanimiv: hipoksija peritonealnih metastaz je znano težavna za imunoterapijo, in mehanizem HBOT (preobrnitev imunosupresivnega okolja) ponuja teoretično razlago, zakaj je kombinacija delovala.
Na podlagi tega in podobnih primerov je trenutno v teku prospektivna klinična študija faze Ib/II (XELOX + sintilimab + HBOT) za napredovalega ali metastatskega želodčnega/gastroezofagealnega raka [13]. Rezultati bodo na voljo v naslednjih letih in bodo ključni za potrditev ali ovrženje koncepta v širši populaciji.
Glavne klinične indikacije: kjer so dokazi najmočnejši
HBOT v onkologiji ima dva ločena profila uporabe, ki ju je pomembno razumeti ločeno.
A) Zdravljenje pozne radiacijske poškodbe – uradna indikacija
Najmočnejši in najbolj nedvoumno dokazani scenarij uporabe HBOT v onkologiji je zdravljenje pozne radiacijske poškodbe tkiva. Tako Undersea and Hyperbaric Medical Society (UHMS) v ZDA kot Evropski odbor za hiperbarično medicino (ECHM) sta to indikacijo uradno priznala kot eno glavnih dokazanih kliničnih uporab HBOT [16, 17].
Pozna radiacijska poškodba se pojavi pri 2 do 17 odstotkih bolnikov, ki so bili obsevani zaradi raka, in se lahko razvije tedne, mesece ali celo leta po zdravljenju [17]. Manifestira se kot:
- Osteoradionekroza čeljusti (po obsevanju glave in vratu) – najbolj dokumentirana indikacija, kjer HBOT po podatkih sistematičnih pregledov dosega pozitiven izid pri približno 94 odstotkih pacientov [18].
- Radiacijski cistitis (krvavitev sečnega mehurja) – pozitiven izid pri približno 89 odstotkih pacientov [18].
- Radiacijski proktitis in enteritis – HOT2 randomizirana študija, objavljena v Lancet Oncology leta 2016, je pokazala statistično pomembno izboljšanje bolečine in kakovosti življenja [19].
- Mehkotkivna radionekroza – pozitiven izid pri približno 76 odstotkih pacientov [18].
- Laringealna radionekroza – pozitiven izid pri približno 82 odstotkih pacientov [18].
Mehanizem v teh primerih je dobro razumljen: obsevanje povzroči mikrovaskularno poškodbo, hipoksijo in fibrozo tkiva. HBOT spodbuja angiogenezo (rast novih krvnih žil), mobilizira matične celice, zmanjšuje fibrozo in obnovi prekrvavitev poškodovanega tkiva [20]. Za to indikacijo HBOT plačujejo zdravstveni sistemi v večini razvitih držav, in protokoli so klinično utrjeni (običajno 30–40 sej pri 2,0–2,4 ATA).
B) HBOT kot dopolnilo aktivni onkološki terapiji – področje aktivnih raziskav
Drugi profil uporabe – HBOT kot dopolnilo aktivni kemoterapiji ali imunoterapiji za povečanje učinkovitosti – je področje aktivnih raziskav in še ni uradno sprejet kot standardna indikacija v klinični onkologiji. Obstoječi dokazi izhajajo predvsem iz predkliničnih študij, kliničnih primerov in pilotnih študij; randomiziranih kontroliranih študij faze III, ki bi to indikacijo etablirale, še ni na voljo. To je pomembna razlika, ki jo bomo izpostavili v razdelku "Kaj raziskave še ne povedo".
Obvladovanje stranskih učinkov onkološkega zdravljenja
Ena od najbolj koristnih praktičnih vlog HBOT pri bolnikih z rakom je obvladovanje stranskih učinkov, ki niso vezani na rast tumorja, ampak na škodljive posledice samega zdravljenja.
Pri kemoterapiji so dokumentirani pozitivni vplivi HBOT na zmanjšanje neželenih učinkov, kot so utrujenost (chemotherapy-related fatigue), poškodbe sluznic (mukozitis), oslabela imunska odpornost in v nekaterih primerih kemoterapevtsko inducirano kognitivno motnjo (znano tudi kot "chemo brain"). Pri obsevanju, kot smo že omenili, je obvladovanje pozne radiacijske poškodbe etablirana indikacija [17, 18]. Pri kirurških posegih lahko predoperativna ali pooperativna HBOT pospeši celjenje rana, zmanjša tveganje za infekcije in okrepi rezistenco predhodno obsevanega tkiva.
V retrospektivni raziskavi iz leta 2025, ki je analizirala varnost HBOT pri bolnikih z aktivnimi ali predhodno obravnavanimi solidnimi tumorji, ni bilo zaznanega povečanega tveganja za napredovanje tumorja ali ponovitev bolezni [21]. To je pomemben varnostni signal, čeprav za dokončne sklepe potrebujemo prospektivne študije.
Časovno usklajevanje in protokol: kaj vemo iz prakse
Kljub temu da univerzalnega protokola za uporabo HBOT pri aktivnem onkološkem zdravljenju še ni, obstajajo nekateri splošni principi, ki izhajajo iz objavljenih raziskav in kliničnih izkušenj.
| Parameter | Tipična vrednost v raziskavah |
|---|---|
| Tlak v komori | 2,0–2,4 ATA |
| Trajanje seje | 60–90 minut čistega kisika |
| Frekvenca sej | minimalno 3 – 5 sej tedensko |
| Skupno število sej | 20–40 sej (dopolnilo aktivni terapiji); 30–40 sej (radiacijska poškodba) |
| Časovno usklajevanje (kemoterapija) | Običajno HBOT v dneh okrog ali po infuziji, odvisno od specifične farmakokinetike zdravila in odločitve onkologa |
| Časovno usklajevanje (obsevanje) | Pri radiosenzibilizaciji običajno HBOT neposredno pred obsevanjem (znotraj nekaj ur) |
| Časovno usklajevanje (imunoterapija) | HBOT pred ali okrog ciklov imunoterapije za izboljšanje imunskega odziva |
Ključno je, da je protokol vedno individualno določen v sodelovanju z lečečim onkologom. Ne obstaja en sam pristop, ki bi se uporabljal pri vseh tipih raka in vseh kombinacijah zdravil. Zdravljenje raka je danes izjemno specifično glede na tip tumorja, molekularno karakterizacijo, stadij bolezni in predhodno terapijo, in HBOT mora biti vključen v ta proces in ne kot ločena pot.
Varnostni profil in kontraindikacije: kaj je nujno pred kombiniranjem
Pri uporabi HBOT v onkološkem kontekstu je nekaj kontraindikacij in opozoril, ki jih je nujno treba poznati. Niso vsa kemoterapevtska zdravila združljiva s sočasno HBOT.
Bleomicin. Po dosedanjih dokazih je bleomicin absolutna kontraindikacija za sočasno HBOT zaradi nevarnosti hude pljučne toksičnosti, vključno z intersticijskim pnevmonitisom in pljučno fibrozo. Nekateri primeri so bili usodni. Glede na medicinske smernice naj bi minilo vsaj 3 do 4 mesece od zadnjega odmerka bleomicina, preden se lahko začne HBOT, in pred začetkom je obvezna temeljita pljučna ocena [22, 23].
Doksorubicin (klasični). Klasični (prosti) doksorubicin je kontraindiciran za sočasno HBOT zaradi povečane kardiotoksičnosti. Po klinični praksi je potrebnih vsaj 3 dni (72 ur) od zadnjega odmerka pred začetkom HBOT [22, 23]. Pomembna izjema: liposomske različice doksorubicina (npr. liposomski doksorubicin – Doxil) v predkliničnih raziskavah kažejo izjemno in varno sinergijo s HBOT, saj liposomske formulacije bistveno spremenijo farmakokinetiko in tkivno distribucijo zdravila [4].
Cisplatin. Cisplatin je relativna kontraindikacija zaradi okrnjenega celjenja ran. V nujnih situacijah HBOT lahko nadaljuje, sicer pa naj bi bil med zadnjim odmerkom in začetkom HBOT primeren čas [22, 23].
Disulfiram. Disulfiram zavira encim superoksidno dismutazo, kar poveča tveganje za kisikovo toksičnost (epileptične napade, pljučne zaplete). Pri pacientih, ki to zdravilo prejemajo, je sočasna HBOT kontraindicirana [23].
Splošne kontraindikacije za HBOT ostajajo enake kot pri vseh drugih indikacijah – najpomembnejše so nezdravljen pnevmotoraks, hude oblike pljučne bolezni z zadržavanjem ogljikovega dioksida, nedavni srčni infarkt, huda srčna popuščanja in huda klavstrofobija, ki bi onemogočala mirno bivanje v komori. Pri bolnikih z znano epilepsijo ali specifičnimi nevrološkimi stanji je potrebna posebna previdnost.
Ključno za bolnike: pred kakršnimkoli začetkom HBOT v onkološkem kontekstu se mora zdravstveno osebje seznaniti z natančnim seznamom vseh prejemanih zdravil – ne samo onkoloških, ampak tudi vsakdanjih. Nekatere kombinacije so absolutne kontraindikacije, druge zahtevajo časovni razmak. Brez te ocene HBOT ni varna.
Kaj raziskave še ne povedo
Resna interpretacija znanstvenih dokazov zahteva tudi pošten pregled njihovih meja. To je še posebej pomembno na področju onkologije, kjer lahko pretirano optimistične trditve vodijo bolnike v napačne odločitve.
Pomanjkanje randomiziranih kontroliranih študij faze III. Večina trenutnih kliničnih dokazov za HBOT kot dopolnilno terapijo k aktivni kemoterapiji ali imunoterapiji izhaja iz predkliničnih študij na živalskih modelih, kliničnih primerov (case reports) in pilotnih študij majhnega obsega. Velikih randomiziranih kontroliranih študij, ki bi koncept dokončno potrdile in določile, kateri tipi raka in v katerih scenarijih najbolj odgovarjajo, še ni na voljo. Trenutno potekajo pomembne študije, kot je faza Ib/II XELOX + sintilimab + HBOT za napredovali želodčni rak [13], ki bodo prinesle zanesljive odgovore v naslednjih letih.
Heterogenost tumorjev. Različni tipi raka (in celo različni podtipi istega raka) imajo zelo različne profile hipoksije, mikrookolja in odzivnosti na HBOT. Mehanizmi, ki delujejo pri glioblastomu, niso nujno enaki tistim pri želodčnem raku ali raku dojke. Zato je posploševanje med tipi raka neutemeljeno in vsako uporabo je treba presoditi v specifičnem onkološkem kontekstu.
Optimalen protokol še ni določen. Optimalno število sej, najboljši čas usklajevanja s kemoterapijo ali imunoterapijo, ter najboljši tlak in trajanje sej za onkološke indikacije so še predmet raziskav. Podatki, ki jih imamo, so večinoma priložnostni in temeljijo na izkušnjah posameznih centrov.
Bojazen pred stimulacijo rasti tumorja. Zgodovinsko je obstajala hipoteza, da bi povišan kisik lahko spodbujal rast tumorja, saj rast tkiva potrebuje kisik. Sodobni dokazi tega ne potrjujejo – pregledne raziskave izrecno navajajo, da HBOT ne spodbuja rasti tumorja niti ne povečuje verjetnosti ponovitve bolezni [9, 21]. Vendar pa pri specifičnih tipih raka (kot je glioblastom) je biologija kompleksnejša – nekatere študije kažejo, da lahko HBOT pri tem tumorju sočasno poveča proliferacijo tumorskih celic IN njihovo občutljivost na kemoterapijo prek inhibicije osi HIF1α/HIF2α-ABCG2 [24]. To kaže na potrebo po individualnem pristopu.
Trajnost učinkov. Koliko časa po koncu protokola HBOT trajajo spremembe v tumorskem mikrookolju, ali bo treba terapijo ponavljati v ciklih in kako se učinki ohranijo med različnimi cikli kemoterapije, so vprašanja, ki še zahtevajo dolgoročne študije.
Kaj vse to pomeni za bolnike z rakom in tumorji?
Kljub omejitvam je trenutno znanje o HBOT v onkologiji pomembno za nekatere specifične scenarije, vendar je ključno, da izsledkov ne posplošujemo prek meja znanstvenih dokazov.
HBOT v onkološkem kontekstu je smiselna možnost za naslednje skupine bolnikov: za bolnike s pozno radiacijsko poškodbo tkiv (osteoradionekroza, radiacijski cistitis, proktitis, mehkotkivna radionekroza), kjer je HBOT etablirana in dokazana terapija; za bolnike, ki so prejeli obsevanje glave in vratu in pri katerih je predviden zobozdravstveni poseg v predhodno obsevano čeljust (preventivna uporaba HBOT za zmanjšanje tveganja za osteoradionekrozo); za bolnike v aktivnem onkološkem zdravljenju, ki imajo izrazite stranske učinke kemoterapije ali obsevanja, vključno s utrujenostjo, poškodbami sluznic in težavami pri celjenju; za izbranega bolnika z napredovalo boleznijo, kjer standardna terapija ne dosega zadovoljivega odziva in onkolog v sodelovanju s strokovnjakom za hiperbarično medicino oceni, da bi sinergijska kombinacija lahko doprinesla – z jasnim razumevanjem, da gre za eksperimentalno smer brez randomiziranih dokazov; za bolnike po zaključku onkološkega zdravljenja, ki si želijo podpore pri okrevanju (rast novih kapilar, regeneracija tkiv, krepitev imunskega odziva).
HBOT v onkologiji ni primerna kot samostojna terapija proti raku in nikakor ne nadomešča standardne onkološke obravnave. Vsako odločitev o vključitvi HBOT v zdravljenje raka mora voditi tim, ki vključuje onkologa, strokovnjaka za hiperbarično medicino in po potrebi druge specialiste. Brez te koordinacije je tveganje za neželene interakcije in slabše izide večje od potencialnih koristi.
Pomembno je tudi razumeti, da je HBOT v Sloveniji javno (zdravstveno) financirana le za omejen seznam indikacij. Za uporabo v onkološkem kontekstu, predvsem za pozno radiacijsko poškodbo, je terapija krita ali sokrita pri specifičnih indikacijah, medtem ko je za eksperimentalno uporabo v kombinaciji z aktivno onkološko terapijo trenutno predvidena samoplačniška obravnava ob koordinaciji z onkologom.
Pomembno: Pred kakršnokoli odločitvijo o vključitvi HBOT v onkološko zdravljenje je nujno posvetovanje z lečečim onkologom in strokovnjakom za hiperbarično medicino. Realistična pričakovanja so ključna: HBOT je dopolnilna terapija, ne čudežna rešitev. Najboljši izidi se dosežejo, kadar je vključena v koordiniran multidisciplinarni načrt zdravljenja.
Kaj sporočajo dokazi
Tumorska hipoksija je danes prepoznana kot ena glavnih ovir učinkovitosti standardnih onkoloških terapij. Hiperbarična kisikova terapija je v zadnjem desetletju postala predmet pomembnih predkliničnih in zgodnjih kliničnih raziskav prav zato, ker lahko to oviro neposredno naslovi: izboljša prodornost zdravil v tumor, senzibilizira rakave matične celice za kemoterapijo, izboljša odzivnost obsevanja in preobrne imunosupresivno mikrookolje, ki duši imunoterapijo.
Hkrati je HBOT etablirana in priznana terapija za zdravljenje pozne radiacijske poškodbe tkiv pri bolnikih po obsevanju – področje, kjer dokazi niso več eksperimentalni, ampak utrjeni in mednarodno sprejeti.
Področje HBOT kot dopolnila aktivne kemoterapije in imunoterapije ostaja v fazi aktivnega raziskovanja. Trenutni klinični primeri so spodbudni in mehanistični dokazi prepričljivi, vendar dokončne odgovore prinesejo šele potekajoče randomizirane študije faze III. Do tedaj naj uporaba ostaja del personaliziranega, multidisciplinarnega pristopa pod jasno koordinacijo onkologa in strokovnjaka za hiperbarično medicino.
V OxySphere Medical izvajamo HBOT v skladu z mednarodno priznanimi protokoli, v multiplace medicinsko certificirani komori, pod nadzorom strokovnega vodje ambulante prim. prof. dr. Marjana Koršiča, dr. med., spec. nevrokirurga. Pri onkoloških indikacijah vedno koordiniramo obravnavo z lečečim onkologom in vsak protokol prilagodimo individualno glede na specifičen tip raka, zdravljenje in zdravstveno stanje bolnika.
Viri in literatura
- Li WK, Wei J, Zhang PF, Cheng M, Xu MH, Zhu L, Liu M. Hyperbaric oxygen therapy as an immunosensitizing strategy in advanced gastric hepatoid adenocarcinoma: a case report. Front Immunol. 2025;16:1625273. doi:10.3389/fimmu.2025.1625273
- Graham K, Unger E. Overcoming tumor hypoxia as a barrier to radiotherapy, chemotherapy and immunotherapy in cancer treatment. Int J Nanomedicine. 2018;13:6049–6058.
- Li ZH, Zhang X, Wu FG. Hyperbaric oxygen-facilitated cancer treatment: a minireview. Adv NanoBiomed Res. 2024;4(3):2300162. doi:10.1002/anbr.202300162
- Exploring a new direction in targeted cancer therapy through hyperbaric oxygen therapy combined with biomedical engineering techniques. Front Oncol. 2025. PMC12183197.
- Lu CC, Chu PY, Hsia SM, Wu CH, Tung YT, Yen GC. Hyperbaric oxygen therapy adjuvant chemotherapy and radiotherapy through inhibiting stemness in glioblastoma. Curr Issues Mol Biol. 2023;45(10):8309–8320. doi:10.3390/cimb45100524
- Kawasoe Y, Yokouchi M, Ueno Y, Iwaya H, Yoshida H, Komiya S. Hyperbaric oxygen as a chemotherapy adjuvant in the treatment of osteosarcoma. Oncol Rep. 2009;22(5):1045–1050. doi:10.3892/or_00000534
- Petre PM, Baciewicz FA Jr, Tigan S, Spears JR. Hyperbaric oxygen as a chemotherapy adjuvant in the treatment of metastatic lung tumors in a rat model. J Thorac Cardiovasc Surg. 2003;125(1):85–95.
- Moen I, Tronstad KJ, Kolmannskog O, Salvesen GS, Reed RK, Stuhr LE. Hyperoxia increases the uptake of 5-fluorouracil in mammary tumors independently of changes in interstitial fluid pressure and tumor stroma. BMC Cancer. 2009;9:446.
- Moen I, Stuhr LE. Hyperbaric oxygen therapy and cancer – a review. Target Oncol. 2012;7(4):233–242. doi:10.1007/s11523-012-0233-x
- Hadanny A, Efrati S. The hyperoxic-hypoxic paradox. Biomolecules. 2020;10(6):958.
- XELOX combined with sintilimab and hyperbaric oxygen therapy for advanced or metastatic gastric/gastroesophageal junction adenocarcinoma: study protocol for a prospective, single-arm, phase Ib/II clinical trial. Front Immunol. 2025;16:1672725.
- Wang P, Wang XY, Man CF, Gong DD, Fan Y. Advances in hyperbaric oxygen to promote immunotherapy through modulation of the tumor microenvironment. Front Oncol. 2023;13:1200619. doi:10.3389/fonc.2023.1200619
- Deng Q, Yang X, Li Z. Hyperbaric oxygen: a multifaceted approach in cancer therapy. Med Gas Res. 2024;14(3):130–132. doi:10.4103/mgr.MEDGASRES-D-23-00028
- Mathieu D, Marroni A, Kot J. Tenth European Consensus Conference on Hyperbaric Medicine: recommendations for accepted and non-accepted clinical indications and practice of hyperbaric oxygen treatment. Diving Hyperb Med. 2017;47(1):24–32.
- Undersea and Hyperbaric Medical Society. Delayed radiation injury (soft tissue and bony necrosis). HBO Indications, 14th edition, 2019/2023.
- Bennett MH, Feldmeier J, Hampson NB, Smee R, Milross C. Hyperbaric oxygen therapy for late radiation tissue injury. Cochrane Database Syst Rev. 2016;4:CD005005. doi:10.1002/14651858.CD005005.pub4
- Clarke RE, Tenorio LMC, Hussey JR, et al. Hyperbaric oxygen treatment of chronic refractory radiation proctitis: a randomized and controlled double-blind crossover trial with long-term follow-up. Int J Radiat Oncol Biol Phys. 2008;72(1):134–143.
- Marx RE, Ehler WJ, Tayapongsak P, Pierce LW. Relationship of oxygen dose to angiogenesis induction in irradiated tissue. Am J Surg. 1990;160(5):519–524.
- Hyperbaric oxygen therapy for managing cancer treatment complications: a safety evaluation. Medicina. 2025; published by MDPI.
- Baude J, Cooper JS. Hyperbaric contraindicated chemotherapeutic agents. StatPearls. NBK560873. Updated 2023.
- Cooper JS, Hanley ME, Hendriksen S, Robins M. Hyperbaric oxygen therapy contraindications. StatPearls. NBK557661. Updated 2025.
- Gong S, Wang P, Liao B, Zhao L, Wu N. Hyperbaric oxygen promotes both the proliferation and chemosensitization of glioblastoma cells by inhibiting HIF1α/HIF2α-ABCG2. Front Mol Neurosci. 2022.
Informativna narava vsebin
Vse vsebine, objavljene na blogu in spletnem mestu oxysphere.si, so izključno informativne in izobraževalne narave. Pripravljene so z največjo mero strokovne skrbnosti in temeljijo na trenutno dostopnih znanstvenih dognanjih ter literaturi, vendar ne predstavljajo in ne morejo nadomestiti strokovnega zdravniškega nasveta, diagnoze ali zdravljenja. Za vsa vprašanja glede vašega zdravstvenega stanja, simptomov ali primernosti terapije se vedno posvetujte s svojim osebnim zdravnikom ali ustreznim specialistom. Nikoli ne opuščajte ali odlašajte s konvencionalnim zdravljenjem zaradi informacij, ki ste jih prebrali na tem spletnem mestu.
Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) je medicinski postopek, ki ima specifične indikacije in kontraindikacije. Pred začetkom katerekoli terapije je nujen posvet s kvalificiranim zdravstvenim osebjem klinike OxySphere, ki bo ocenilo primernost obravnave za vaše individualno zdravstveno stanje. Pri onkoloških indikacijah obravnava obvezno poteka v koordinaciji z lečečim onkologom.
Čeprav naše metode temeljijo na preverjenih protokolih, je vsak organizem edinstven. Odziv na terapijo in rezultati se lahko razlikujejo od posameznika do posameznika in so odvisni od številnih fizioloških dejavnikov. Družba OxySphere medical d.o.o. ne jamči za specifične rezultate zdravljenja.
