Kaj se med hiperbarično kisikovo terapijo dogaja v telesu: devetdeset minut, dva vrha kisika in en načrten padec. Najpomembnejši del se po raziskavah zgodi prav ob padcu.
- Pod tlakom se kisik raztopi naravnost v plazmi. Pri 3 ATA je te zaloge približno dvajsetkrat več kot pri običajnem dihanju (StatPearls, Hyperbaric Physics).
- Thom in sodelavci (2006) so poročali, da se število krožečih matičnih celic iz kostnega mozga po eni obravnavi podvoji, po seriji dvajsetih pa naraste približno osemkratno.
- Hadanny in Efrati (2020) opisujeta, da obnovitveni odziv sproži nihanje kisika, ne sama visoka raven — temu pravita hiperoksično-hipoksični paradoks.
Kaj boste prebrali
- Zakaj kisik pod tlakom ni navaden kisik
- Dve poti kisika po telesu
- Šest bioloških mehanizmov
- Kaj se dogaja v devetdesetih minutah
- Zakaj ena sama obravnava ni dovolj
- Protokol: tlak, trajanje, število obravnav
- Kaj ostaja odprto
- Katerim bolnikom bi lahko hiperbarična kisikova terapija najbolj koristila?
Ljudje, ki prvič pridejo na hiperbarično terapijo, najpogosteje ne vprašajo, ali deluje, ampak kako sploh deluje. Sedejo v komoro, poslušajo tiho sikanje zraka in čutijo, kako v ušesih narašča pritisk. Povsem upravičeno želijo vedeti, kaj se v tistem trenutku dogaja pod njihovo kožo.
Kaj se med hiperbarično kisikovo terapijo dogaja v telesu, je najlaže razložiti ob eni sami devetdesetminutni obravnavi v multiplace komori. Pot se začne v trenutku, ko se vrata zaprejo, in vodi prek dveh kisikovih blokov in vmesnega premora.
Nadaljuje se še dolgo po tem, ko pacient komoro zapusti. Na tej poti sta pomembni fizika, ki kisik spravi v plazmo, in šest bioloških mehanizmov, ki jih raziskovalci opisujejo kot vir učinka.
Hiperbarična kisikova terapija (HBOT — iz angleškega hyperbaric oxygen therapy) telesu ne dodaja ničesar tujega. Vnaša samo kisik, molekulo, ki jo vsaka celica uporablja od prvega dne življenja. Vnaša pa ga v količini in pod pogoji, ki jih telo v vsakdanjem življenju nikoli ne doživi.
Sprememba torej ni v snovi, ampak v odmerku in ritmu, ritem pa je ključ do razumevanja. Sodobna hiperbarična medicina ga opisuje s pojmom hiperoksično-hipoksični paradoks. Obnovitvenega odziva po tem opisu ne sproži sama visoka raven kisika, temveč njeno nihanje — strm vzpon in nato načrten padec (Hadanny in Efrati, 2020).
Kratek zračni premor med obema kisikovima blokoma v protokolu tako ni le oddih, ampak namerni del obravnave.
Zgodba se začne pri fizikalnem zakonu, starem dvesto let, in konča pri genih, ki se prižgejo šele nekaj ur po tem, ko pacient komoro že zapusti.
Hiperbarična kisikova terapija je medicinski postopek, pri katerem pacient v posebni komori diha 100-odstotni kisik pri povišanem zračnem tlaku. Pod tlakom se v krvi raztopi bistveno več kisika kot pri običajnem dihanju. Ta doseže tudi slabo prekrvavljena tkiva, kjer lahko po opisih raziskovalcev spodbudi naravne obnovitvene procese.
Zakaj kisik pod tlakom ni navaden kisik
Predstavljajte si stekleničko gazirane pijače. Dokler je zamašek zaprt, je v tekočini raztopljenega ogromno ogljikovega dioksida in pijača je videti mirna. Ko zamašek odvijete, tlak pade in mehurčki se začnejo dvigati. Plin v tekočini preprosto ne more več ostati raztopljen.
Primerjava ni le prispodoba, saj jo opisuje Henryjev zakon: količina plina, ki se raztopi v tekočini, je premo sorazmerna z njegovim delnim tlakom nad tekočino. Steklenica in hiperbarična komora sta z vidika fizike ista naprava, le da je v komori tekočina krvna plazma, plin pa medicinski kisik.
V komori pacient diha 100-odstotni medicinski kisik pri tlaku 2,2 do 2,4 ATA. Kratica ATA pomeni atmosfera absolutno — skupni tlak, ki deluje na telo. Tolikšen tlak ustreza globini približno 12 do 14 metrov pod morsko gladino.
Učbeniki hiperbarične fizike navajajo, da je pri dihanju zraka na morski gladini v plazmi raztopljenega približno 3 mL kisika na liter krvi. Pri 3 ATA se ta količina dvigne na približno 60 mL na liter — dovolj, da sama po sebi pokrije potrebe mirujočega tkiva (StatPearls, Hyperbaric Physics).
Zakaj globlje dihanje ne pomaga. Hemoglobin v rdečih krvničkah je pri običajnem dihanju že nasičen do približno 97 odstotkov. Edina pot, po kateri telo lahko sprejme še več kisika, je plazma, plazmo pa napolni le tlak.
Dve poti kisika po telesu
Kisik potuje po telesu na dva načina. Prvi je znan: veže se na hemoglobin v rdečih krvničkah, ki ga kot tovorna vozila raznašajo po ožilju. Drugi način je manj znan. Majhen del kisika je preprosto raztopljen v plazmi, v tekočem delu krvi, brez kakršnega koli prenašalca.
V vsakdanjih razmerah je ta druga pot skoraj nepomembna. Prispeva le nekaj odstotkov celotne oskrbe. Pod tlakom pa postane odločilna.
Krvni obtok si lahko predstavljamo kot cestno mrežo. Arterije so avtoceste, kapilare pa ozke stranske ulice. Rdeča krvnička je razmeroma velik in prožen tovornjak, ki mora skozi kapilaro potovati stisnjen v kolono. Kjer je ožilje zoženo, poškodovano, otečeno ali zabrazgotinjeno, ta tovornjak ne pride skozi. Predel ostane brez oskrbe.
S kisikom nasičena plazma je tekočina brez tovornjakov. Prodre tudi tja, kjer rdeče krvničke obtičijo.
Pregled hiperbarične fiziologije navaja, da se razdalja, ki jo kisik prepotuje od kapilare v tkivo, poveča za približno 286 odstotkov. Pri delnem tlaku kisika 100 mmHg znaša 64 mikrometrov, pri 2000 mmHg pa 247 mikrometrov (Buckley in Cooper, StatPearls).
Izvirne meritve vir ne navede, številka je torej le orientacijska. Za celico, ki leži tik zunaj dosega oskrbe, pa je takšna razlika lahko odločilna.
Boereminov poskus ima kliničnega dvojnika pri človeku. Devetintridesetletna ženska je po abrupciji posteljice izgubila toliko krvi, da je hemoglobin padel na 1,9 g/dL. Pridružili so se odpoved več organov in motnje strjevanja krvi. Transfuzija, edina standardna rešitev pri takšni vrednosti, je bila zavrnjena, in kisik je lahko nosila skoraj samo še plazma.
Zdravniki so ob podporni obravnavi dodali 30 hiperbaričnih obravnav pri 2,0 ATA po 90 minut, do dvakrat dnevno. Pacientka je preživela in bila 29. dan hospitalizacije odpuščena v rehabilitacijo, brez kognitivnega izpada (Graffeo in Dishong, 2013).
Šest bioloških mehanizmov
Fizika pojasni, kako kisik pride do tkiva. Ne pojasni pa, zakaj bi to imelo trajen učinek — saj je obravnava končana v poldrugi uri. Iskanje odgovora je v zadnjih dveh desetletjih bistveno spremenilo razumevanje hiperbarične medicine. Raziskovalci danes opisujejo, da glavni učinek ne izvira iz kisika kot goriva, temveč iz kisika kot signala.
Hiperoksično-hipoksični paradoks
Hadanny in Efrati (2020) sta opisala osrednje načelo sodobne hiperbarične medicine. Ni pomembna sama visoka raven kisika, ampak nihanje. Ko kisik po obravnavi hitro upade, celica ta padec zazna, kot da bi ji kisika primanjkovalo. Sproži enake obnovitvene programe kot ob pravi hipoksiji (pomanjkanju kisika), brez škode, ki jo prava hipoksija povzroči.
Rast novih žil
Padec kisika po obravnavi stabilizira dejavnik HIF-1α (beljakovina, ki se v celici aktivira ob pomanjkanju kisika). Ta poveča izražanje rastnega dejavnika VEGF, najmočnejšega znanega signala za rast novih kapilar. Avtorji poročajo, da se v obsevanem tkivu nove žile histološko pokažejo že po osmi obravnavi (Mayer in sod., 2005).
Mobilizacija matičnih celic
Thom in sodelavci (2006) so poročali, da se po eni sami obravnavi število krožečih matičnih celic CD34+ iz kostnega mozga podvoji. Po seriji dvajsetih obravnav naraste približno osemkratno. Kot sprožilec so opisali dušikov oksid (NO) v kostnem mozgu.
Umirjanje vnetja
V mehanističnih študijah avtorji opisujejo znižanje provnetnih citokinov TNF-α, IL-1β in IL-6. Opisujejo tudi zavrto prekomerno vezavo nevtrofilcev (vrste belih krvničk) na žilno steno. Po teh opisih protimikrobna sposobnost nevtrofilcev pri tem ostane nedotaknjena.
Obnova mitohondrijev
Mitohondriji so drobne elektrarne v celici in za pridobivanje energije nujno potrebujejo kisik. V prospektivni raziskavi izražanja genov pri starejših so avtorji uporabili 60 obravnav pri 2 ATA. Opisali so spremembe v skupinah genov, povezanih z energijsko presnovo, obnovo in žilno rastjo (Hadanny in sod., 2021).
Podpora obrambi pred mikrobi
Bele krvničke mikrobe uničujejo z valom reaktivnih kisikovih molekul, tako imenovanim oksidativnim izbruhom, in za to potrebujejo kisik. V hiperbaričnih učbenikih avtorji opisujejo, da že ena 90-minutna izpostavitev to dejavnost poveča. Visoka koncentracija kisika hkrati neposredno ovira anaerobne bakterije.
Pogosta skrb je, ali toliko kisika ne povzroči oksidativnega stresa. Kisik pod tlakom res poveča nastajanje reaktivnih kisikovih spojin. V nadzorovanih medicinskih protokolih pa te spojine po opisih v literaturi delujejo predvsem kot signal, ne kot poškodba. Podobno velja za telesno vadbo, ki tudi ustvari oksidativni stres, telo pa se nanj odzove z okrepitvijo lastne obrambe.
Od tod izhaja pomembna razlika med nadzorovanim medicinskim protokolom in nenadzorovano uporabo. Kje je meja med medicinsko terapijo in wellness uporabo, opisuje članek kisikova komora: medicinska terapija ali wellness.
Kaj se dogaja v devetdesetih minutah
Ena obravnava traja skupaj 90 minut, telo pa v tem času prehodi več zelo različnih fizioloških stanj.
Časovnica je sestavljena tako, da kisik dvakrat naraste do vrha in vmes enkrat pade. Po opisih raziskovalcev je v tem nihanju bistvo učinka.
-
Priprava — pred spustom
Vrata komore se zaprejo, tlak je še takšen kot zunaj. Osebje preveri, ali vsi sedijo udobno, in razloži, kako med spustom izenačevati pritisk v ušesih. Telo v tej fazi še ne doživlja ničesar posebnega.
-
Spust (kompresija) — 10 do 15 minut
Tlak v komori postopoma narašča do ciljne globine. To je najbolj občutna faza. V ušesih se pojavi pritisk, ki ga pacient sproti sprošča s požiranjem, zehanjem ali nežnim pihanjem ob zaprtem nosu. Občutek je podoben kot ob spuščanju z gore ali pri pristajanju letala. Ker se stisnjen zrak segreje, v komori za nekaj minut postane topleje.
Izenačevanje je edini korak, pri katerem sodelovanje pacienta resnično šteje. Pritisk v ušesih (barotravma) je najpogostejša, a praviloma blaga in preprečljiva težava hiperbarične terapije.
-
Prvi kisikov blok — 30 minut
Tlak je zdaj ustaljen in pacient prek maske ali kapuce diha čisti kisik. Vrednosti kisika v krvi zrastejo do ravni, ki je zrak pri normalnem tlaku ne more zagotoviti. Plazma se z njim nasiti in kisik začne prodirati tudi v predele, ki so bili prej slabo prekrvavljeni.
Zgodi se tudi nekaj nepričakovanega: visok kisik zoži žile. To zoženje se po opisih v literaturi pojavi samo v dobro prekrvavljenih tkivih. Izpad pretoka je večkratno pokrit s presežkom raztopljenega kisika.
Pacient v tem času praviloma ne čuti ničesar posebnega. Večina bere, posluša glasbo ali zadrema.
-
Premor od kisika — 5 minut
Maska ostane na obrazu, spremeni se le plin v njej. Namesto 100-odstotnega kisika pacient pet minut diha običajen zrak. Na prvi pogled je videti kot navaden odmor. V resnici je to eden najpremišljenejših delov protokola.
Delež kisika v krvi za kratek čas pade z zelo visokega nazaj na običajnega in telo to zazna kot nenaden upad. Takšno nihanje po opisih raziskovalcev okrepi učinek, ki ga imenujejo hiperoksično-hipoksični paradoks.
Premor hkrati zniža skupno obremenitev organizma s kisikom in s tem tveganje za neželene učinke.
-
Drugi kisikov blok — 30 minut
Sledi drugo obdobje dihanja 100-odstotnega kisika. Telo v eni sami obravnavi dvakrat doseže vrh nasičenosti, vmes pa enkrat pade nazaj. Po sodobnem razumevanju ta ritem najbolj spodbudi obnovitvene mehanizme.
-
Dvig (dekompresija) — 10 do 15 minut
Tlak se nadzorovano znižuje nazaj na običajno raven. Zrak se pri tem ohladi in v komori je nekaj minut hladneje. V ušesih se pogosto pojavi občutek odpiranja; tokrat se zračni prostori širijo in izenačujejo večinoma sami. To je tudi trenutek zadnjega, največjega upada kisika v tkivih.
-
Po komori — od 2 do 48 ur pozneje
Pacient gre domov in obravnava je zanj končana. Biološko se šele začne. V urah po obravnavi raziskovalci opisujejo prehod popravljalnih celic v kri in spremembe v izražanju genov, povezanih z vnetjem, rastjo žil in energijsko presnovo. Nove kapilare ne zrastejo v komori — zrastejo v dneh med obravnavami.
Kako hitro tlak dejansko deluje, so izmerili pri enem samem pacientu. Enainosemdesetletni moški se je zastrupil z ogljikovim monoksidom iz slabo prezračevanega plinskega grelnika. Ob sprejemu je bil nezavesten in intubiran, delež karboksihemoglobina v krvi je znašal 34,4 odstotka.
Pogosto citirana »23-minutna« razpolovna doba karboksihemoglobina pri hiperbarični terapiji izvira iz dveh zdravih prostovoljcev. Pri tem pacientu z okvarjenimi pljuči je bila razpolovna doba pred obravnavo 95 minut, med obravnavo pri 3 ATA pa okoli 53 minut. Delež karboksihemoglobina je po 22 minutah pri 3 ATA padel na 3,3 odstotka (Weaver in Deru, 2017).
Zakaj telo na padec kisika odgovori z obnovo
Bistvo celotne časovnice je nihanje. Ko kisik po vsakem vrhu pade nazaj, telo za trenutek dobi vtis, da mu ga primanjkuje. Ta lažni alarm po razlagi avtorjev ni škodljiv, ampak sproži obrambne in obnovitvene mehanizme, ki se sicer prebudijo šele ob resnični poškodbi. Raziskovalci opisujejo tri glavne odzive.
Popravljalne celice iz kostnega mozga. Telo se odzove, kot da mora popraviti poškodovano tkivo, in v kri sprosti matične celice — svoje lastne popravljalne enote (Thom in sod., 2006).
Rast novih žilic. Celice začnejo pospešeno izdelovati rastne dejavnike, zlasti VEGF, ki spodbujajo nastajanje novih drobnih žil. Dolgoročno naj bi to po opisih v literaturi izboljšalo prekrvavitev prej slabo oskrbljenih tkiv.
Umirjanje vnetja in obnova na celični ravni. Prižgejo se geni, ki zmanjšujejo vnetje, spodbujajo nastajanje kolagena in podpirajo delovanje mitohondrijev (Hadanny in sod., 2021).
Umerjeno nihanje kisika po teh opisih telo spodbudi k samoobnovi, ne da bi zares trpelo zaradi nevarnega pomanjkanja kisika. V tem se hiperbarična terapija razlikuje od preprostega vdihavanja kisika: ne šteje le, koliko kisika telo dobi, ampak tudi, v kakšnem ritmu.
Zakaj ravno »12 do 14 metrov«. Tlak 2,2 do 2,4 ATA ustreza tej globini pod morsko gladino. Pri nižjih tlakih se po podatkih iz literature ne doseže količine kisika, potrebne za opisane učinke. Višji tlaki pa nesorazmerno povečajo tveganje, ne da bi prinesli sorazmerno korist.
Območje med približno 2,0 in 2,5 ATA so klinični protokoli izoblikovali skozi več desetletij.
Zakaj ena sama obravnava ni dovolj
Če je učinek posamezne obravnave pretežno signalen, se rezultat gradi s ponavljanjem. Tako kažejo tudi objavljeni podatki o časovnem poteku.
Najbolj nazoren primer prihaja iz obsevanega tkiva. Pregledni prispevek o hiperbaričnem kisiku in radioterapiji navaja, da postane novonastalo žilje merljivo po približno osmih obravnavah. Gostota žilja doseže plato pri približno 20 obravnavah, in sicer na ravni 80 do 85 odstotkov gostote neobsevanega tkiva (Mayer in sod., 2005).
Isti vir poroča, da je bila tri leta po zaključku terapije izmerjena kisikova napetost v tkivu še vedno približno 90 odstotkov vrednosti ob koncu zdravljenja. Novo ožilje torej po teh podatkih ostane.
Dozno-odzivni poskus na obsevanem živalskem modelu je pokazal še nekaj. Normobarični kisik ni povzročil rasti novih žil nad ravnijo kontrolne skupine, hiperbarični pa je dosegel osem- do devetkratno gostoto žilja (Marx in sod., 1990). Rast žil je torej spodbudil tlak, ne kisik sam.
Po katerih znakih se spremembe kažejo
Protokol: tlak, trajanje, število obravnav
Parametri niso poljubni. V objavljenih protokolih se ponavljajo razmeroma ozka območja, ker so bila izoblikovana glede na razmerje med učinkom in varnostjo.
| Parameter | Tipično območje v objavljenih protokolih |
|---|---|
| Tlak v komori | 2,0 – 2,5 ATA (približno 10 – 15 m globine) |
| Dihalna mešanica | 100 % medicinski kisik prek maske ali kapuce |
| Trajanje obravnave | 60 – 120 minut, najpogosteje 90 minut |
| Zračni premori | vmesni 5-minutni premor od kisika (pri nas shema 30 – 5 – 30 minut) |
| Pogostost | 2 – 5× tedensko, odvisno od stanja in zmožnosti pacienta |
| Skupno število obravnav | 20 – 60, glede na indikacijo |
| Prve zaznavne spremembe v žilju | po približno 8 obravnavah, plato okoli 20. (Mayer in sod., 2005) |
Pogosta past je prekinitev serije takoj po prvem občutnem izboljšanju. Ublažitev simptomov in biološka obnova nista isto. Prva se lahko pojavi zgodaj, druga pa po opisanih časovnicah potrebuje več tednov ponavljanja. Velja tudi obratno: če se v prvih nekaj obravnavah ne zgodi nič opaznega, to ne pomeni, da se v tkivu ne dogaja nič.
Kaj ostaja odprto
Mehanizmi hiperbarične kisikove terapije so dobro opisani, nekaj vprašanj pa ostaja odprtih in ta so danes najbolj živo raziskovalno polje.
Od laboratorija do pacienta. Poti, kot sta HIF-1α in VEGF, so dobro opisane v celičnih in živalskih modelih. Pri posameznem pacientu njihov prispevek ni vedno neposredno izmerjen. Jung in sodelavci (2010) v krvi 43 pacientov niso zaznali porasta tega rastnega dejavnika, kri pa ni isto kot tkivo. Meritve v samem tkivu bodo eden zanimivejših naslednjih korakov.
Optimalni odmerek še iščejo. Ali je za dano stanje bolje 2,0 ali 2,4 ATA, 40 ali 60 obravnav, trikrat ali petkrat tedensko, literatura še ne odgovori za vsako indikacijo. Območje 2,0 do 2,5 ATA pa je zaradi desetletij uporabe dobro preverjeno glede varnosti.
Ni vsaka indikacija enako podprta. Uradno priznane indikacije UHMS in ECHM imajo bistveno trdnejšo podlago kot področja v aktivnem proučevanju. Med njimi so zastrupitev z ogljikovim monoksidom, plinska gangrena, radiacijske poškodbe tkiva, težavne rane in nenadna izguba sluha. Kako se bo odzval posameznik, vedno presodi zdravnik ob pregledu.
Katerim bolnikom bi lahko hiperbarična kisikova terapija najbolj koristila?
Iz objavljenih raziskav in mehanističnih pregledov izhaja dokaj dosledna slika o tem, kje so opisani učinki najbolj izraženi.
Ljudje s tkivom, ki je slabo prekrvavljeno, a še ni odmrlo. Vsi opisani mehanizmi predpostavljajo, da je v tarčnem območju še živo tkivo, ki se lahko odzove. Literatura iz tega razloga pravočasnost obravnave dosledno opisuje kot eden najmočnejših napovednih dejavnikov.
Bolniki po obsevanju. Radiacijske poškodbe mehkih tkiv in kosti so ena najbolje utemeljenih uradnih indikacij. Osrednja težava obsevanega tkiva je trajno okrnjeno ožilje — natanko tisto, kar naj bi po opisanih mehanizmih hiperbarična terapija naslavljala.
Pacienti s kroničnimi ranami, ki se ne celijo. Kadar je vzrok zastoja celjenja pomanjkanje kisika v rani, mehanizem in težava neposredno sovpadata. Meritev kisika skozi kožo je pri teh pacientih tudi eno redkih neposredno merljivih meril odziva.
Kronično vnetje, pri katerem standardna terapija ne zadošča. Opisano znižanje provnetnih citokinov je razlog, zakaj se hiperbarična terapija raziskuje pri več kroničnih vnetnih stanjih, med drugim pri multipli sklerozi. Večina teh področij je še v aktivnem znanstvenem proučevanju in ne sodi med uradno priznane indikacije.
Tisti, ki lahko izpeljejo celotno serijo. Učinek se sešteva iz obravnave v obravnavo. Dve ali tri zanesljive obravnave na teden skozi ves protokol so po tej logiki več vredne kot pet obravnav, ki jih pacient po desetih dneh opusti.
Če se v kateri od teh skupin prepoznate, je naslednji korak pogovor z zdravnikom, ki pozna vašo celotno sliko in presodi, ali je hiperbarična terapija za vaše stanje smiselna. Kako poteka obravnava v OxySphere, je opisano po korakih na strani o poteku terapije.
Pogosta vprašanja
Kaj pomeni oznaka 2,4 ATA in zakaj se primerja z globino?
ATA pomeni »atmosfera absolutno« — skupni tlak, ki deluje na telo. Na morski gladini je 1 ATA. Vsakih približno 10 metrov globine doda 1 ATA, zato 2,4 ATA ustreza tlaku na približno 14 metrih pod morsko gladino. Primerjava z globino se uporablja zato, ker je nazorna; terapija sama poteka v suhi komori.
Kaj pacient med hiperbarično terapijo dejansko občuti?
Občutki so vezani predvsem na spreminjanje tlaka. Med spustom se pojavi pritisk v ušesih, ki ga je treba izenačiti s požiranjem ali zehanjem, in prehodno segrevanje zraka v komori. Ob dvigu se zrak ohladi in v ušesih se pogosto pojavi občutek odpiranja. Pri ustaljenem tlaku večina pacientov ne čuti ničesar posebnega.
Zakaj so med hiperbarično terapijo zračni premori?
Zračni odmor je kratek premor, med katerim se plin v maski za nekaj minut zamenja: namesto 100-odstotnega kisika pacient diha običajen zrak. Maske pri tem ne snema. Ukrep zniža skupno obremenitev organizma s kisikom. Hkrati načrtno ustvari kratek upad kisika, ki naj bi okrepil obnovitveni odziv. V OxySphere je obravnava razdeljena na dva 30-minutna kisikova bloka z vmesnim 5-minutnim premorom.
Kateri protokol je bil uporabljen v referenčnih mehanističnih raziskavah?
Hachmo in sodelavci (2020) so uporabili 2 ATA, 90 minut, 60 obravnav, petkrat tedensko, s petminutnimi zračnimi odmori vsakih 20 minut. Enak protokol je bil uporabljen v raziskavi izražanja genov pri starejših (Hadanny in sod., 2021). V raziskavah celjenja in angiogeneze se pogosteje pojavljajo vrednosti 2,0 do 2,4 ATA in 20 do 40 obravnav.
Kakšna je razlika med monoplace in multiplace hiperbarično komoro?
Monoplace komora je namenjena enemu pacientu in je praviloma v celoti napolnjena s kisikom. Multiplace komora je večja, vanjo hkrati vstopi več oseb, napolnjena je s stisnjenim zrakom, kisik pa pacienti dihajo prek maske ali kapuce. Multiplace komora omogoča, da je med terapijo v komori prisotno tudi zdravstveno osebje, in je zaradi večjega prostora dostopnejša slabše pokretnim pacientom.
Med fiziko in biologijo
Hiperbarična kisikova terapija je v svojem bistvu preprosta. Telesu ponudi molekulo, ki jo že pozna, v pogojih, ki jih ne pozna. Fizika poskrbi, da kisik pride tja, kamor običajno ne pride. Biologija poskrbi za tisto, kar sledi — in po sodobnem razumevanju se najpomembnejši del zgodi šele, ko se kisik umakne in celica ta padec prebere kot poziv k obnovi.
Kljub temu ne gre za univerzalno zdravljenje. Njeni mehanizmi so dobro opisani, uradno priznana področja uporabe pa so jasno omejena; precej drugih področij je še vedno v aktivnem znanstvenem proučevanju. O smiselnosti obravnave zato vedno odloči zdravnik za posameznega pacienta; iz samega mehanizma tega ni mogoče izpeljati.
V OxySphere Medical izvajamo HBOT v skladu z mednarodno priznanimi protokoli, v multiplace medicinsko certificirani komori, pod nadzorom prim. prof. dr. Marjana Koršiča, dr. med., spec. nevrokirurga. Komora s prostorom za 11 oseb je še posebej prilagojena slabše pokretnim pacientom — tudi tistim, ki s palico ali oporo težko vstopajo v običajne terapevtske prostore.
Viri in literatura
- Hadanny A, Efrati S. The Hyperoxic-Hypoxic Paradox. Biomolecules. 2020;10(6):958. doi:10.3390/biom10060958
- Thom SR, Bhopale VM, Velazquez OC, Goldstein LJ, Thom LH, Buerk DG. Stem cell mobilization by hyperbaric oxygen. Am J Physiol Heart Circ Physiol. 2006;290(4):H1378–H1386. doi:10.1152/ajpheart.00888.2005
- Thom SR. Hyperbaric oxygen: its mechanisms and efficacy. Plast Reconstr Surg. 2011;127(Suppl 1):131S–141S. doi:10.1097/PRS.0b013e3181fbe2bf
- Hachmo Y, Hadanny A, Abu Hamed R, et al. Hyperbaric oxygen therapy increases telomere length and decreases immunosenescence in isolated blood cells: a prospective trial. Aging (Albany NY). 2020;12(22):22445–22456. doi:10.18632/aging.202188
- Hadanny A, Forer R, Volodarsky D, et al. Hyperbaric oxygen therapy induces transcriptome changes in elderly: a prospective trial. Aging (Albany NY). 2021;13(22):24511–24523. doi:10.18632/aging.203709
- Graffeo C, Dishong W. Severe blood loss anemia in a Jehovah’s Witness treated with adjunctive hyperbaric oxygen therapy. Am J Emerg Med. 2013;31(4):756.e3–756.e4. doi:10.1016/j.ajem.2012.11.013
- Weaver LK, Deru K. Carboxyhemoglobin half-life during hyperbaric oxygen in a patient with lung dysfunction: a case report. Undersea Hyperb Med. 2017;44(2):173–177. PMID: 28777908
- Cimino F, Balestra C, Germonpré P, et al. Pulsed high oxygen induces a hypoxic-like response in human umbilical endothelial cells and in humans. J Appl Physiol. 2012;113(11):1684–1689. doi:10.1152/japplphysiol.00922.2012
- Boerema I, Meyne NG, Brummelkamp WK, et al. Life without blood: a study of the influence of high atmospheric pressure and hypothermia on dilution of the blood. J Cardiovasc Surg (Torino). 1960;1:133–146. PubMed
- Marx RE, Ehler WJ, Tayapongsak P, Pierce LW. Relationship of oxygen dose to angiogenesis induction in irradiated tissue. Am J Surg. 1990;160(5):519–524. doi:10.1016/S0002-9610(05)81019-0
- Mayer R, Hamilton-Farrell MR, van der Kleij AJ, et al. Hyperbaric oxygen and radiotherapy. Strahlenther Onkol. 2005;181(2):113–123. doi:10.1007/s00066-005-1290-1
- Jung S, Wermker K, Poetschik H, Ziebura T, Kleinheinz J. The impact of hyperbaric oxygen therapy on serological values of vascular endothelial growth factor (VEGF) and basic fibroblast growth factor (bFGF). Head Face Med. 2010;6:29. doi:10.1186/1746-160X-6-29
- Sen S, Sen S. Therapeutic effects of hyperbaric oxygen: integrated review. Med Gas Res. 2021;11(1):30–33. doi:10.4103/2045-9912.310057
- Ortega MA, Fraile-Martinez O, García-Montero C, et al. A general overview on the hyperbaric oxygen therapy: applications, mechanisms and translational opportunities. Medicina (Kaunas). 2021;57(9):864. doi:10.3390/medicina57090864
- Lam G, Fontaine R, Ross FL, Chiu ES. Hyperbaric oxygen therapy: exploring the clinical evidence. Adv Skin Wound Care. 2017;30(4):181–190. doi:10.1097/01.ASW.0000513089.75457.22
- Moon RE, ur. Hyperbaric Oxygen Therapy Indications. 14. izd. Undersea and Hyperbaric Medical Society; 2019. uhms.org
- Mathieu D, Marroni A, Kot J. Tenth European Consensus Conference on Hyperbaric Medicine: recommendations for accepted and non-accepted clinical indications and practice of hyperbaric oxygen treatment. Diving Hyperb Med. 2017;47(1):24–32. doi:10.28920/dhm47.1.24-32
Informativna narava vsebin
Vse vsebine, objavljene na blogu in spletnem mestu oxysphere.si, so izključno informativne in izobraževalne narave. Pripravljene so z največjo mero strokovne skrbnosti in temeljijo na trenutno dostopnih znanstvenih dognanjih ter literaturi, vendar ne predstavljajo in ne morejo nadomestiti strokovnega zdravniškega nasveta, diagnoze ali zdravljenja. Za vsa vprašanja glede vašega zdravstvenega stanja, simptomov ali primernosti terapije se vedno posvetujte s svojim osebnim zdravnikom ali ustreznim specialistom. Nikoli ne opuščajte ali odlašajte s konvencionalnim zdravljenjem zaradi informacij, ki ste jih prebrali na tem spletnem mestu.
Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) je medicinski postopek, ki ima specifične indikacije in kontraindikacije. Pred začetkom katerekoli terapije je nujen posvet s kvalificiranim zdravstvenim osebjem klinike OxySphere, ki bo ocenilo primernost obravnave za vaše individualno zdravstveno stanje.
Čeprav naše metode temeljijo na preverjenih protokolih, je vsak organizem edinstven. Odziv na terapijo in rezultati se lahko razlikujejo od posameznika do posameznika in so odvisni od številnih fizioloških dejavnikov. Družba OxySphere medical d.o.o. ne jamči za specifične rezultate zdravljenja.
