Kaj se med hiperbarično kisikovo terapijo dogaja v telesu: devetdeset minut, dva vrha kisika in en načrten padec. Najpomembnejši del se po raziskavah zgodi prav ob padcu.
- Pod tlakom se kisik raztopi naravnost v plazmi. Pri 3 ATA je te zaloge približno dvajsetkrat več kot pri običajnem dihanju (StatPearls, Hyperbaric Physics).
- Thom in sodelavci (2006) so poročali, da se število krožečih matičnih celic CD34+ po eni obravnavi podvoji, po seriji dvajsetih pa naraste približno osemkratno.
- Hadanny in Efrati (2020) opisujeta, da obnovitveni odziv sproži nihanje kisika, ne sama visoka raven — temu pravita hiperoksično-hipoksični paradoks.
Kaj boste prebrali
Najpogostejše vprašanje, ki ga slišimo v OxySphere, ni »ali deluje«. Najpogostejše vprašanje je »kako sploh deluje«. Ljudje sedejo v komoro, poslušajo tiho sikanje zraka in čutijo, kako v ušesih narašča pritisk. Povsem upravičeno želijo vedeti, kaj se v tistem trenutku dogaja pod njihovo kožo.
V tem prispevku smo zato korak za korakom popisali, kaj se med hiperbarično kisikovo terapijo dogaja v telesu. Sledili bomo eni sami devetdesetminutni obravnavi, kakršno izvajamo v multiplace komori OxySphere Medical v Celju. Pot se začne v trenutku, ko se vrata zaprejo, in vodi prek dveh kisikovih blokov in vmesnega premora.
Nadaljuje se še dolgo po tem, ko pacient komoro zapusti. Ob poti razložimo fiziko, ki kisik spravi v plazmo, in šest bioloških mehanizmov, ki jih raziskovalci opisujejo kot vir učinka.
Odgovor na uvodno vprašanje je presenetljivo eleganten. Hiperbarična kisikova terapija (HBOT — iz angleškega hyperbaric oxygen therapy) telesu ne dodaja ničesar tujega. Vnaša samo kisik, molekulo, ki jo vsaka celica uporablja od prvega dne življenja. Vnaša pa ga v količini in pod pogoji, ki jih telo pri običajnem dihanju nikoli ne doživi.
Sprememba torej ni v snovi, ampak v odmerku in ritmu. Prav ritem je ključ do razumevanja. Sodobna hiperbarična medicina ga opisuje s pojmom hiperoksično-hipoksični paradoks. Obnovitvenega odziva po tem opisu ne sproži sama visoka raven kisika, temveč njeno nihanje — strm vzpon in nato načrten padec (Hadanny in Efrati, 2020).
Zato je vmesni premor od kisika v protokolu prav tako pomemben kot kisik sam.
Kar sledi, je pregled tega, kaj o tem ritmu poroča znanstvena literatura. Zgodba se začne pri fizikalnem zakonu, starem dvesto let. Konča se pri genih, ki se prižgejo šele nekaj ur po tem, ko pacient komoro že zapusti.
Hiperbarična kisikova terapija je medicinski postopek, pri katerem pacient v posebni komori diha 100-odstotni kisik pri povišanem zračnem tlaku. Pod tlakom se v krvi raztopi bistveno več kisika kot pri običajnem dihanju. Ta doseže tudi slabo prekrvavljena tkiva in tam sproži naravne obnovitvene procese.
Zakaj kisik pod tlakom ni navaden kisik
Predstavljajte si stekleničko gazirane pijače. Dokler je zamašek zaprt, je v tekočini raztopljenega ogromno ogljikovega dioksida in pijača je videti mirna. Ko zamašek odvijete, tlak pade in mehurčki se začnejo dvigati. Plin v tekočini preprosto ne more več ostati raztopljen.
To ni prispodoba. To je Henryjev zakon: količina plina, ki se raztopi v tekočini, je premo sorazmerna z njegovim delnim tlakom nad tekočino. Steklenica in hiperbarična komora sta z vidika fizike ista naprava. Le da je v komori tekočina vaša krvna plazma, plin pa medicinski kisik.
V komori pacient diha 100-odstotni medicinski kisik pri tlaku 2,2 do 2,4 ATA. Kratica ATA pomeni atmosfera absolutno — skupni tlak, ki deluje na telo. Tolikšen tlak ustreza globini približno 12 do 14 metrov pod morsko gladino.
Učbeniki hiperbarične fizike navajajo naslednji razpon. Pri dihanju zraka na morski gladini je v plazmi raztopljenega približno 3 mL kisika na liter krvi. Pri 3 ATA se ta količina dvigne na približno 60 mL na liter — dovolj, da sama po sebi pokrije potrebe mirujočega tkiva (StatPearls, Hyperbaric Physics).
Zakaj globlje dihanje ne pomaga. Hemoglobin v rdečih krvničkah je pri običajnem dihanju že nasičen do približno 97 odstotkov. Polna posoda je pač polna. Edina pot, po kateri telo lahko sprejme še več kisika, je plazma. In plazmo napolni le tlak.
Dve poti kisika po telesu
Kisik potuje po telesu na dva načina. Prvi je znan: veže se na hemoglobin v rdečih krvničkah, ki ga kot tovorna vozila raznašajo po ožilju. Drugi način je manj znan. Majhen del kisika je preprosto raztopljen v plazmi, v tekočem delu krvi, brez kakršnega koli prenašalca.
V vsakdanjih razmerah je ta druga pot skoraj nepomembna. Prispeva le nekaj odstotkov celotne oskrbe. Pod tlakom pa postane odločilna.
Krvni obtok si lahko predstavljamo kot cestno mrežo. Arterije so avtoceste, kapilare pa ozke stranske ulice. Rdeča krvnička je razmeroma velik in prožen tovornjak, ki mora skozi kapilaro potovati stisnjen v kolono. Kjer je ožilje zoženo, poškodovano, otečeno ali zabrazgotinjeno, ta tovornjak ne pride skozi. Predel ostane brez oskrbe.
S kisikom nasičena plazma je tekočina brez tovornjakov. Prodre tudi tja, kjer rdeče krvničke obtičijo.
Pregled hiperbarične fiziologije navaja, da se razdalja, ki jo kisik prepotuje od kapilare v tkivo, poveča za približno 286 odstotkov. Pri delnem tlaku kisika 100 mmHg znaša 64 mikrometrov, pri 2000 mmHg pa 247 mikrometrov (Buckley in Cooper, StatPearls).
Izvirne meritve vir ne navede, zato številko beremo kot orientacijo. Za celico, ki leži tik zunaj dosega oskrbe, pa je takšna razlika lahko odločilna.
Boereminov poskus ima kliničnega dvojnika pri človeku. Devetintridesetletna ženska je po abrupciji posteljice izgubila toliko krvi, da je hemoglobin padel na 1,9 g/dL. Pridružili so se odpoved več organov in motnje strjevanja krvi. Transfuzija, edina standardna rešitev pri takšni vrednosti, je bila zavrnjena. Prenašalca kisika torej rekoč ni bilo.
Zdravniki so ob podporni obravnavi dodali 30 hiperbaričnih obravnav pri 2,0 ATA po 90 minut, do dvakrat dnevno. Pacientka je preživela in bila 29. dan hospitalizacije odpuščena v rehabilitacijo, brez kognitivnega izpada (Graffeo in Dishong, 2013).
Primer je pomemben raziskovalni signal: pri hemoglobinu pod 2 g/dL prenos kisika skorajda v celoti nosi kisik, raztopljen v plazmi. Gre za posamičen klinični primer, ne za dokaz učinkovitosti pri drugih pacientih.
Šest bioloških mehanizmov
Fizika pojasni, kako kisik pride do tkiva. Ne pojasni pa, zakaj bi to imelo trajen učinek — saj je obravnava končana v poldrugi uri. Odgovor na to vprašanje je v zadnjih dveh desetletjih bistveno spremenil razumevanje hiperbarične medicine. Raziskovalci danes opisujejo, da glavni učinek ne izvira iz kisika kot goriva, temveč iz kisika kot signala.
Hiperoksično-hipoksični paradoks
Hadanny in Efrati (2020) sta opisala osrednje načelo sodobne hiperbarične medicine. Ni pomembna sama visoka raven kisika, ampak nihanje. Ko kisik po obravnavi hitro upade, celica ta padec zazna, kot da bi ji kisika primanjkovalo. Sproži enake obnovitvene programe kot ob pravi hipoksiji (pomanjkanju kisika), brez škode, ki jo prava hipoksija povzroči.
Rast novih žil
Padec kisika po obravnavi stabilizira dejavnik HIF-1α (beljakovina, ki se v celici aktivira ob pomanjkanju kisika). Ta poveča izražanje rastnega dejavnika VEGF, najmočnejšega znanega signala za rast novih kapilar. V obsevanem tkivu avtorji poročajo, da se nove žile histološko pokažejo že po osmi obravnavi (Mayer in sod., 2005).
Mobilizacija matičnih celic
Thom in sodelavci (2006) so poročali, da se po eni sami obravnavi število krožečih matičnih celic CD34+ iz kostnega mozga podvoji. Po seriji dvajsetih obravnav naraste približno osemkratno. Kot sprožilec so opisali dušikov oksid (NO) v kostnem mozgu.
Umirjanje vnetja
V mehanističnih študijah avtorji opisujejo znižanje provnetnih citokinov TNF-α, IL-1β in IL-6. Opisujejo tudi zavrto prekomerno vezavo nevtrofilcev (vrste belih krvničk) na žilno steno. Po teh opisih protimikrobna sposobnost nevtrofilcev pri tem ostane nedotaknjena.
Obnova mitohondrijev
Mitohondriji so drobne elektrarne v celici in za pridobivanje energije nujno potrebujejo kisik. V prospektivni raziskavi izražanja genov pri starejših so avtorji uporabili 60 obravnav pri 2 ATA. Opisali so spremembe v skupinah genov, povezanih z energijsko presnovo, obnovo in žilno rastjo (Hadanny in sod., 2021).
Podpora obrambi pred mikrobi
Bele krvničke mikrobe uničujejo z valom reaktivnih kisikovih molekul — temu pravimo oksidativni izbruh — in za to potrebujejo kisik. V hiperbaričnih učbenikih avtorji opisujejo, da že ena 90-minutna izpostavitev to dejavnost poveča. Visoka koncentracija kisika hkrati neposredno ovira anaerobne bakterije.
Zadnja točka pojasnjuje tudi pogosto skrb: ali toliko kisika ne povzroči oksidativnega stresa? Kisik pod tlakom res poveča nastajanje reaktivnih kisikovih spojin. V nadzorovanih medicinskih protokolih pa te spojine po opisih v literaturi delujejo predvsem kot signal, ne kot poškodba. Podobno velja za telesno vadbo, ki tudi ustvari oksidativni stres, telo pa se nanj odzove z okrepitvijo lastne obrambe.
Prav zato je razlika med nadzorovanim medicinskim protokolom in nenadzorovano uporabo tako pomembna. O tem, kje je meja med medicinsko terapijo in wellness uporabo, pišemo v članku kisikova komora: medicinska ali wellness naprava.
Kaj se dogaja v devetdesetih minutah
Tu se teorija spremeni v izkušnjo. Ena obravnava pri nas traja skupaj 90 minut. To ni enakomerno stanje. Telo v tem času prehodi več zelo različnih fizioloških stanj.
Časovnica ni naključna. Sestavljena je tako, da kisik dvakrat naraste do vrha in vmes enkrat pade. V tem nihanju je bistvo celotnega učinka.
-
Priprava — pred spustom
Vrata komore se zaprejo, tlak je še takšen kot zunaj. Osebje preveri, ali vsi sedijo udobno, in razloži, kako med spustom izenačevati pritisk v ušesih. Telo v tej fazi še ne doživlja ničesar posebnega.
-
Spust (kompresija) — 10 do 15 minut
Tlak v komori postopoma narašča do ciljne globine. To je najbolj občutna faza. V ušesih se pojavi pritisk, ki ga sproti sproščamo s požiranjem, zehanjem ali nežnim pihanjem ob zaprtem nosu. Podobno kot ob spuščanju z gore ali pri pristajanju letala. Ker se stisnjen zrak segreje, v komori za nekaj minut postane topleje.
Izenačevanje je edini korak, pri katerem sodelovanje pacienta resnično šteje. Pritisk v ušesih (barotravma) je najpogostejša, a praviloma blaga in preprečljiva težava hiperbarične terapije.
-
Prvi kisikov blok — 30 minut
Tlak je zdaj ustaljen in pacient prek maske ali kapuce diha 100-odstotni medicinski kisik. Kisik v krvi naraste do vrednosti, ki jih pri običajnem dihanju ni mogoče doseči. Plazma se z njim nasiti in kisik začne prodirati tudi v predele, ki so bili prej slabo prekrvavljeni.
Zgodi se tudi nekaj nepričakovanega: visok kisik zoži žile. To zoženje se po opisih v literaturi pojavi samo v dobro prekrvavljenih tkivih. Izpad pretoka je večkratno pokrit s presežkom raztopljenega kisika.
Pacient v tem času praviloma ne čuti ničesar posebnega. Večina bere, posluša glasbo ali zadrema.
-
Premor od kisika — 5 minut
Maska ostane na obrazu, spremeni se le plin v njej. Namesto 100-odstotnega kisika pacient pet minut diha običajen zrak. Na prvi pogled je videti kot navaden odmor. V resnici je to eden najpremišljenejših delov protokola.
Ko raven kisika za kratek čas pade z zelo visoke nazaj na običajno, telo to zazna kot nenaden upad. Prav to nihanje po opisih raziskovalcev okrepi hiperoksično-hipoksični paradoks.
Premor hkrati zniža skupno obremenitev organizma s kisikom in s tem tveganje za neželene učinke.
-
Drugi kisikov blok — 30 minut
Sledi drugo obdobje dihanja 100-odstotnega kisika. Telo v eni sami obravnavi dvakrat doseže vrh nasičenosti, vmes pa enkrat pade nazaj. Po sodobnem razumevanju je prav ta ritem tisti, ki najbolj spodbudi obnovitvene mehanizme.
-
Dvig (dekompresija) — 10 do 15 minut
Tlak se nadzorovano znižuje nazaj na običajno raven. Zrak se pri tem ohladi, zato v komori za nekaj minut postane hladneje. V ušesih se pogosto pojavi občutek odpiranja; tokrat se zračni prostori širijo in izenačujejo večinoma sami. To je tudi trenutek zadnjega, največjega upada kisika v tkivih.
-
Po komori — od 2 do 48 ur pozneje
Pacient gre domov in obravnava je zanj končana. Biološko se šele začne. V urah po obravnavi raziskovalci opisujejo sproščanje matičnih celic CD34+ iz kostnega mozga v kri in spremembe v izražanju genov, povezanih z vnetjem, rastjo žil in energijsko presnovo. Nove kapilare ne zrastejo v komori — zrastejo v dneh med obravnavami.
Kako hitro tlak dejansko deluje, so izmerili pri enem samem pacientu. Enainosemdesetletni moški se je zastrupil z ogljikovim monoksidom iz slabo prezračevanega plinskega grelnika. Ob sprejemu je bil nezavesten in intubiran, delež karboksihemoglobina v krvi je znašal 34,4 odstotka.
Pogosto citirana »23-minutna« razpolovna doba karboksihemoglobina pri hiperbarični terapiji izvira iz dveh zdravih prostovoljcev. Pri tem pacientu z okvarjenimi pljuči je bila razpolovna doba pred obravnavo 95 minut, med obravnavo pri 3 ATA pa okoli 53 minut. Delež karboksihemoglobina je po 22 minutah pri 3 ATA padel na 3,3 odstotka (Weaver in Deru, 2017).
Primer je dvojno poučen. Pokaže fiziko hiperbarične terapije, izmerjeno v številkah pri konkretnem človeku. Hkrati opozarja, da učbeniške konstante izhajajo iz zdravih prostovoljcev in pri bolnih ljudeh lahko odstopajo za dvakrat ali več.
Zakaj telo na padec kisika odgovori z obnovo
Bistvo celotne časovnice je nihanje. Ko kisik po vsakem vrhu pade nazaj, telo za trenutek dobi vtis, da mu ga primanjkuje. Namesto da bi bil ta lažni alarm škodljiv, sproži prav tiste obrambne in obnovitvene mehanizme, ki se sicer prebudijo šele ob resnični poškodbi. Raziskovalci opisujejo tri glavne odzive.
Sproščanje matičnih celic. Telo se odzove, kot da mora popraviti poškodovano tkivo, in v kri sprosti matične celice iz kostnega mozga — svoje lastne popravljalne enote (Thom in sod., 2006).
Rast novih žilic. Celice začnejo pospešeno izdelovati rastne dejavnike, zlasti VEGF, ki spodbujajo nastajanje novih drobnih žil. Dolgoročno naj bi to po opisih v literaturi izboljšalo prekrvavitev prej slabo oskrbljenih tkiv.
Umirjanje vnetja in obnova na celični ravni. Prižgejo se geni, ki zmanjšujejo vnetje, spodbujajo nastajanje kolagena in podpirajo delovanje mitohondrijev (Hadanny in sod., 2021).
Poenostavljeno povedano: z umerjenim nihanjem kisika telo nežno prelisičimo, da zažene intenzivno samoobnovo, ne da bi pri tem zares trpelo zaradi nevarnega pomanjkanja kisika. V tem je vsa razlika med hiperbarično terapijo in preprostim vdihavanjem kisika. Ne šteje le, koliko kisika telo dobi, ampak tudi, v kakšnem ritmu.
Zakaj ravno »12 do 14 metrov«. Tlak 2,2 do 2,4 ATA ustreza tej globini pod morsko gladino. Pri nižjih tlakih se po podatkih iz literature ne doseže količine kisika, potrebne za opisane učinke. Višji tlaki pa nesorazmerno povečajo tveganje, ne da bi prinesli sorazmerno korist.
Območje med približno 2,0 in 2,5 ATA so klinični protokoli izoblikovali skozi več desetletij.
Zakaj ena sama obravnava ni dovolj
Če je učinek posamezne obravnave pretežno signalen, se rezultat gradi s ponavljanjem. To potrjujejo tudi objavljeni podatki o časovnem poteku.
Najbolj nazoren primer prihaja iz obsevanega tkiva. Pregledni prispevek o hiperbaričnem kisiku in radioterapiji navaja, da postane novonastalo žilje merljivo po približno osmih obravnavah. Gostota žilja doseže plato pri približno 20 obravnavah, in sicer na ravni 80 do 85 odstotkov gostote neobsevanega tkiva (Mayer in sod., 2005).
Pomembno je nadaljevanje te zgodbe. Isti vir poroča, da je bila tri leta po zaključku terapije izmerjena kisikova napetost v tkivu še vedno približno 90 odstotkov vrednosti ob koncu zdravljenja. Novo ožilje torej po teh podatkih ostane.
Dozno-odzivni poskus na obsevanem živalskem modelu je pokazal še nekaj. Normobarični kisik ni povzročil rasti novih žil nad ravnijo kontrolne skupine, hiperbarični pa je dosegel osem- do devetkratno gostoto žilja (Marx in sod., 1990). Tlak je torej tisti, ki naredi razliko, ne kisik sam.
Po katerih znakih se spremembe kažejo
Protokol: tlak, trajanje, število obravnav
Parametri niso poljubni. V objavljenih protokolih se ponavljajo razmeroma ozka območja, ker so bila izoblikovana glede na razmerje med učinkom in varnostjo.
| Parameter | Tipično območje v objavljenih protokolih |
|---|---|
| Tlak v komori | 2,0 – 2,5 ATA (približno 10 – 15 m globine) |
| Dihalna mešanica | 100 % medicinski kisik prek maske ali kapuce |
| Trajanje obravnave | 60 – 120 minut, najpogosteje 90 minut |
| Zračni premori | vmesni 5-minutni premor od kisika (pri nas shema 30 – 5 – 30 minut) |
| Pogostost | 2 – 5× tedensko, odvisno od stanja in zmožnosti pacienta |
| Skupno število obravnav | 20 – 60, glede na indikacijo |
| Prve zaznavne spremembe v žilju | po približno 8 obravnavah, plato okoli 20. (Mayer in sod., 2005) |
Pogosta past je prekinitev serije takoj po prvem občutnem izboljšanju. Ublažitev simptomov in biološka obnova nista isto. Prva se lahko pojavi zgodaj, druga pa po opisanih časovnicah potrebuje več tednov ponavljanja. Velja tudi obratno: če se v prvih nekaj obravnavah ne zgodi nič opaznega, to ne pomeni, da se v tkivu ne dogaja nič.
Kaj raziskave še ne povedo do konca
Mehanizmi hiperbarične kisikove terapije so dobro opisani, nekaj vprašanj pa ostaja odprtih. Prav ta vprašanja so danes najbolj živo raziskovalno polje.
Večina mehanističnih dokazov izhaja iz laboratorija. Molekularne poti, kot so HIF-1α, VEGF ali mobilizacija matičnih celic, so dobro opisane v celičnih in živalskih modelih. Ni pa vedno neposredno dokazano, da prav te poti pri posameznem pacientu povzročijo klinično izboljšanje.
Po drugi strani je skladnost med opisi zelo različnih raziskovalnih skupin izjemno velika. To govori v prid temu, da so mehanizmi resnični.
Pot prek rastnega dejavnika VEGF pri ljudeh še ni enoznačna. Jung in sodelavci (2010) so pri 43 pacientih med desetimi 90-minutnimi obravnavami merili VEGF in bFGF v krvi ter porasta niso zaznali. Meritev v krvi seveda ni isto kot meritev v tkivu, kjer nove žile dejansko nastajajo. Prav zato so napovedane meritve neposredno v tkivu eden zanimivejših naslednjih korakov.
Nove kapilare ne zrastejo v komori. Zrastejo v dneh med obravnavami.
Optimalni odmerek še ni dokončno določen. Ali je za dano stanje bolje 2,0 ali 2,4 ATA, 40 ali 60 obravnav, trikrat ali petkrat tedensko — na to literatura še nima enoznačnega odgovora za vsako indikacijo. Hkrati je prav zaradi desetletij uporabe široko območje 2,0 do 2,5 ATA dobro preverjeno glede varnosti.
Ni vsaka indikacija enako podprta. Uradno priznane indikacije po smernicah UHMS in ECHM stojijo na bistveno trdnejših temeljih kot področja v aktivnem proučevanju. Mednje sodijo zastrupitev z ogljikovim monoksidom, plinska gangrena, radiacijske poškodbe tkiva, težavne rane in nenadna izguba sluha. Uporabo zunaj priznanih indikacij je treba vedno označiti kot raziskovalno.
Odziv posameznika ni napovedljiv iz mehanizma. Dva pacienta z na videz enakim stanjem se lahko odzoveta različno, ker se razlikujeta v prekrvavitvi, starosti tkiva, sočasnih boleznih in zdravilih. Mehanistična razlaga, kakršna je ta članek, zato nikoli ne more nadomestiti zdravniške ocene posameznega primera.
Katerim bolnikom bi lahko HBOT najbolj koristila?
Iz objavljenih raziskav in mehanističnih pregledov izhaja dokaj dosledna slika o tem, kje so opisani učinki najbolj izraženi.
Pacienti s tkivom, ki je slabo prekrvavljeno, a še ni odmrlo. Vsi opisani mehanizmi predpostavljajo, da je v tarčnem območju še živo tkivo, ki se lahko odzove. Zato je v literaturi pravočasnost obravnave dosledno opisana kot eden najmočnejših napovednih dejavnikov.
Pacienti po obsevanju. Radiacijske poškodbe mehkih tkiv in kosti so ena najbolje utemeljenih uradnih indikacij. Osrednja težava obsevanega tkiva je trajno okrnjeno ožilje — natanko tisto, kar naj bi po opisanih mehanizmih hiperbarična terapija naslavljala.
Pacienti s kroničnimi ranami, ki se ne celijo. Kadar je vzrok zastoja celjenja pomanjkanje kisika v rani, mehanizem in težava neposredno sovpadata. Meritev kisika skozi kožo je pri teh pacientih tudi eno redkih neposredno merljivih meril odziva.
Pacienti s kroničnim vnetjem, pri katerih standardna terapija ne zadošča. Opisano znižanje provnetnih citokinov je razlog, zakaj se hiperbarična terapija raziskuje pri več kroničnih vnetnih stanjih. Pri večini teh področij gre še vedno za aktivno raziskovalno področje in ne za priznano indikacijo.
Pacienti, ki lahko izpeljejo celotno serijo. Ker se učinek sešteva iz obravnave v obravnavo, je zmožnost rednega prihajanja skozi več tednov po objavljenih časovnicah pomembnejša od intenzivnosti posamezne obravnave. Dve ali tri zanesljive obravnave na teden skozi ves protokol so po tej logiki več vredne kot pet obravnav, ki jih pacient po desetih dneh opusti.
Vsaka dobra zgodba o okrevanju pa se začne s pogovorom. Ali je hiperbarična terapija smiselna za vaše stanje, lahko presodi le zdravnik, ki pozna vašo celotno sliko.
Pogosta vprašanja
Kaj pomeni oznaka 2,4 ATA in zakaj se primerja z globino?
ATA pomeni »atmosfera absolutno« — skupni tlak, ki deluje na telo. Na morski gladini je 1 ATA. Vsakih približno 10 metrov globine doda 1 ATA, zato 2,4 ATA ustreza tlaku na približno 14 metrih pod morsko gladino. Primerjava z globino se uporablja zato, ker je nazorna; terapija sama poteka v suhi komori.
Kaj pacient med hiperbarično terapijo dejansko občuti?
Občutki so vezani predvsem na spreminjanje tlaka. Med spustom se pojavi pritisk v ušesih, ki ga je treba izenačiti s požiranjem ali zehanjem, in prehodno segrevanje zraka v komori. Med dvigom se zrak ohladi in v ušesih se pogosto pojavi občutek odpiranja. Med samo terapevtsko fazo pri stabilnem tlaku večina pacientov ne čuti ničesar posebnega.
Zakaj so med hiperbarično terapijo zračni premori?
Zračni odmor je kratek premor, med katerim se plin v maski za nekaj minut zamenja: namesto 100-odstotnega kisika pacient diha običajen zrak. Maske pri tem ne snema. Ukrep zniža skupno obremenitev organizma s kisikom. Hkrati načrtno ustvari nihanje kisika, ki po opisih raziskovalcev okrepi obnovitveni odziv. V OxySphere je obravnava razdeljena na dva 30-minutna kisikova bloka z vmesnim 5-minutnim premorom.
Kateri protokol je bil uporabljen v referenčnih mehanističnih raziskavah?
V raziskavi Hachmo in sodelavcev (2020) so avtorji uporabili 2 ATA, 90 minut, 60 obravnav, petkrat tedensko, s petminutnimi zračnimi odmori vsakih 20 minut. Enak protokol je bil uporabljen v raziskavi izražanja genov pri starejših (Hadanny in sod., 2021). V raziskavah celjenja in angiogeneze se pogosteje pojavljajo vrednosti 2,0 do 2,4 ATA in 20 do 40 obravnav.
Kakšna je razlika med monoplace in multiplace hiperbarično komoro?
Monoplace komora je namenjena enemu pacientu in je praviloma v celoti napolnjena s kisikom. Multiplace komora je večja, vanjo hkrati vstopi več oseb, napolnjena je s stisnjenim zrakom, kisik pa pacienti dihajo prek maske ali kapuce. Multiplace komora omogoča, da je med terapijo v komori prisotno tudi zdravstveno osebje, in je zaradi večjega prostora dostopnejša slabše pokretnim pacientom.
Med fiziko in biologijo
Hiperbarična kisikova terapija je v svojem bistvu preprosta. Telesu ponudi molekulo, ki jo že pozna, v pogojih, ki jih ne pozna. Fizika poskrbi, da kisik pride tja, kamor običajno ne pride. Biologija poskrbi za tisto, kar sledi — in po sodobnem razumevanju se najpomembnejši del zgodi šele, ko se kisik umakne in celica ta padec prebere kot poziv k obnovi.
Pošteno je tudi povedati, da hiperbarična kisikova terapija ni univerzalno zdravljenje. Njeni mehanizmi so dobro opisani, uradno priznana področja uporabe pa so jasno omejena; precej drugih področij je še vedno v aktivnem znanstvenem proučevanju. Prav zato je odločitev o smiselnosti obravnave vedno zdravniška odločitev za posameznega pacienta, ne sklep, ki bi ga bilo mogoče izpeljati iz mehanizma.
V OxySphere Medical izvajamo HBOT v skladu z mednarodno priznanimi protokoli, v multiplace medicinsko certificirani komori, pod nadzorom prim. prof. dr. Marjana Koršiča, dr. med., spec. nevrokirurga. Komora s prostorom za 11 oseb je še posebej prilagojena slabše pokretnim pacientom — tudi tistim, ki s palico ali oporo težko vstopajo v običajne terapevtske prostore.
Viri in literatura
- Hadanny A, Efrati S. The Hyperoxic-Hypoxic Paradox. Biomolecules. 2020;10(6):958. doi:10.3390/biom10060958
- Thom SR, Bhopale VM, Velazquez OC, Goldstein LJ, Thom LH, Buerk DG. Stem cell mobilization by hyperbaric oxygen. Am J Physiol Heart Circ Physiol. 2006;290(4):H1378–H1386. doi:10.1152/ajpheart.00888.2005
- Thom SR. Hyperbaric oxygen: its mechanisms and efficacy. Plast Reconstr Surg. 2011;127(Suppl 1):131S–141S. doi:10.1097/PRS.0b013e3181fbe2bf
- Hachmo Y, Hadanny A, Abu Hamed R, et al. Hyperbaric oxygen therapy increases telomere length and decreases immunosenescence in isolated blood cells: a prospective trial. Aging (Albany NY). 2020;12(22):22445–22456. doi:10.18632/aging.202188
- Hadanny A, Forer R, Volodarsky D, et al. Hyperbaric oxygen therapy induces transcriptome changes in elderly: a prospective trial. Aging (Albany NY). 2021;13(22):24511–24523. doi:10.18632/aging.203709
- Graffeo C, Dishong W. Severe blood loss anemia in a Jehovah’s Witness treated with adjunctive hyperbaric oxygen therapy. Am J Emerg Med. 2013;31(4):756.e3–756.e4. doi:10.1016/j.ajem.2012.11.013
- Weaver LK, Deru K. Carboxyhemoglobin half-life during hyperbaric oxygen in a patient with lung dysfunction: a case report. Undersea Hyperb Med. 2017;44(2):173–177. PMID: 28777908
- Cimino F, Balestra C, Germonpré P, et al. Pulsed high oxygen induces a hypoxic-like response in human umbilical endothelial cells and in humans. J Appl Physiol. 2012;113(11):1684–1689. doi:10.1152/japplphysiol.00922.2012
- Boerema I, Meyne NG, Brummelkamp WK, et al. Life without blood: a study of the influence of high atmospheric pressure and hypothermia on dilution of the blood. J Cardiovasc Surg (Torino). 1960;1:133–146.
- Marx RE, Ehler WJ, Tayapongsak P, Pierce LW. Relationship of oxygen dose to angiogenesis induction in irradiated tissue. Am J Surg. 1990;160(5):519–524. doi:10.1016/S0002-9610(05)81019-0
- Mayer R, Hamilton-Farrell MR, van der Kleij AJ, et al. Hyperbaric oxygen and radiotherapy. Strahlenther Onkol. 2005;181(2):113–123. doi:10.1007/s00066-005-1290-1
- Jung S, Wermker K, Poetschik H, Ziebura T, Kleinheinz J. The impact of hyperbaric oxygen therapy on serological values of vascular endothelial growth factor (VEGF) and basic fibroblast growth factor (bFGF). Head Face Med. 2010;6:29. doi:10.1186/1746-160X-6-29
- Sen S, Sen S. Therapeutic effects of hyperbaric oxygen: integrated review. Med Gas Res. 2021;11(1):30–33. doi:10.4103/2045-9912.310057
- Ortega MA, Fraile-Martinez O, García-Montero C, et al. A general overview on the hyperbaric oxygen therapy: applications, mechanisms and translational opportunities. Medicina (Kaunas). 2021;57(9):864. doi:10.3390/medicina57090864
- Lam G, Fontaine R, Ross FL, Chiu ES. Hyperbaric oxygen therapy: exploring the clinical evidence. Adv Skin Wound Care. 2017;30(4):181–190. doi:10.1097/01.ASW.0000513089.75457.22
- Moon RE, ur. Hyperbaric Oxygen Therapy Indications. 14. izd. Undersea and Hyperbaric Medical Society; 2019. uhms.org
- Mathieu D, Marroni A, Kot J. Tenth European Consensus Conference on Hyperbaric Medicine: recommendations for accepted and non-accepted clinical indications and practice of hyperbaric oxygen treatment. Diving Hyperb Med. 2017;47(1):24–32. doi:10.28920/dhm47.1.24-32
Informativna narava vsebin
Vse vsebine, objavljene na blogu in spletnem mestu oxysphere.si, so izključno informativne in izobraževalne narave. Pripravljene so z največjo mero strokovne skrbnosti in temeljijo na trenutno dostopnih znanstvenih dognanjih ter literaturi, vendar ne predstavljajo in ne morejo nadomestiti strokovnega zdravniškega nasveta, diagnoze ali zdravljenja. Za vsa vprašanja glede vašega zdravstvenega stanja, simptomov ali primernosti terapije se vedno posvetujte s svojim osebnim zdravnikom ali ustreznim specialistom. Nikoli ne opuščajte ali odlašajte s konvencionalnim zdravljenjem zaradi informacij, ki ste jih prebrali na tem spletnem mestu.
Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) je medicinski postopek, ki ima specifične indikacije in kontraindikacije. Pred začetkom katerekoli terapije je nujen posvet s kvalificiranim zdravstvenim osebjem klinike OxySphere, ki bo ocenilo primernost obravnave za vaše individualno zdravstveno stanje.
Čeprav naše metode temeljijo na preverjenih protokolih, je vsak organizem edinstven. Odziv na terapijo in rezultati se lahko razlikujejo od posameznika do posameznika in so odvisni od številnih fizioloških dejavnikov. Družba OxySphere medical d.o.o. ne jamči za specifične rezultate zdravljenja.
