Portal Privatne-klinike.si je objavil pogovor s soustanoviteljem OxySphere medical Celje Alenom Nagličem. Pogovor je tekel o tem, zakaj je v Celju nastala ambulanta za hiperbarično medicino, kako poteka varna obravnava in kaj o hiperbarični kisikovi terapiji danes kažejo raziskave.

Pripravilo uredništvo OxySphere Medical · Intervju objavljen 31. julija 2026

Kisik vdihnemo, ne da bi pomislili nanj. Kaj pa se zgodi, če ga telesu ponudimo v koncentraciji in pri tlaku, kakršnih z navadnim dihanjem nikoli ne dosežemo? S tem vprašanjem se začne pogovor o kliniki v Celju, ki ga je poleti objavil zdravstveni portal Privatne-klinike.si.

Uredništvo portala je soustanovitelja OxySphere Medical spraševalo o znanstvenem ozadju hiperbarične kisikove terapije (HBOT), o njeni uporabi v praksi pa tudi o njenih mejah. Spodaj povzemamo nekaj poudarkov, celoten intervju pa je na voljo na portalu.

Začelo se je pri bližnjih, ne pri poslu

Povod za kliniko je bil po besedah Alena Nagliča oseben. Ko je iskal dopolnilne možnosti za zdravstvene težave bližnjih, se je poglobil v strokovno literaturo. Spoznal je, da hiperbarično medicino v tujini, denimo v izraelskem centru Sagol, resno raziskujejo že vrsto let.

V Sloveniji pa je bila medicinska obravnava pri ustrezno visokih tlakih težko dostopna. Zato so se ustanovitelji odločili, da jo pripeljejo v Celje.

Iz te izkušnje je zrasla tudi vizija klinike, ki ji sledimo na tem blogu:

Kisik, ki mu ne zmanjka cest

Razliko med navadnim dihanjem in terapijo v komori je v pogovoru razložil s prispodobo, ki si jo je lahko zapomniti. Rdeče krvničke so namreč kot tovornjaki na avtocesti: prevažajo kisik zanesljivo, vendar le po cestah, ki so prevozne.

»Če je cesta, torej žila, zamašena ali poškodovana, tovornjak ne pride na cilj in tkivo ostane brez kisika,« je dejal. Kot je pojasnil, se pri povišanem tlaku kisik raztopi tudi v krvni plazmi, ki cest ne potrebuje, in tako doseže tudi tkiva s slabšo prekrvavitvijo. Podrobneje smo ta mehanizem opisali v članku o tem, kako deluje hiperbarična kisikova terapija.

»Skeptikom ne bi ničesar ›prodajal‹. Povabil bi jih le, naj pridejo na neobvezujoč posvet, kjer skupaj pošteno pretehtamo, ali bi terapija v njihovem primeru sploh imela smisel.«

Pet misli iz intervjuja

1. O pričakovanjih

   »Hiperbarična kisikova terapija ni čarobna bližnjica do rezultatov. Je strokovno vodeno orodje, ki lahko podpre regeneracijo, kadar je telo pod velikimi obremenitvami.«

2. O potrpežljivosti

   »Nihče ne pričakuje kondicije maratonca po enem samem treningu. Enako velja tu — gre za proces in za naložbo v lastno biologijo, ne za hiter popravek.«

3. O dolgoživosti

   »O dolgoživosti govorim z navdušenjem, a brez pretiravanja: obetavno, vredno spremljanja, a ne čudežno – čeprav me vplivi na biološko celično starost vedno pogosteje pozitivno presenečajo.«

4. O dvomih

   »Skepsa je popolnoma zdrava — sam bi celo rekel, da je dobrodošla.«

5. O poštenosti

   »Končno besedo ima vedno zdravnik po pregledu. Če je odgovor ›da‹, super; če je ›ne‹, vam bomo to prav tako pošteno povedali.«

Varnost se začne pred vrati komore

Velik del pogovora je bil namenjen varnosti. Pred začetkom medicinskega protokola je obvezen uvodni pregled pri zdravniku. Ta oceni, ali je terapija varna in smiselna glede na pacientovo stanje in njegove želje. Na tej podlagi zdravnik predlaga protokol terapij. Med samo terapijo usposobljeno zdravstveno osebje ves čas spremlja počutje pacientov ter nadzoruje tlak in koncentracijo kisika.

»Pri nas nihče ne vstopi v komoro brez predhodne strokovne ocene,« je poudaril. Kako je obravnava zasnovana, od uvodnega pregleda do terapij v komori, je opisano na strani o poteku obravnave v OxySphere.

Predlagani protokol pri tem ni formalnost. Učinke, o katerih poročajo znanstvene raziskave, so namreč izmerili pri določenem tlaku in po določenem številu terapij. Kdor protokol skrajša ali terapije opravlja pri nižjem tlaku, se od razmer iz raziskav oddalji. Zato se lahko tudi izidi razlikujejo od tistih, ki jih opisuje literatura.

V pogovoru je beseda nanesla tudi na športno regeneracijo in na kolesarja Jakoba Omrzela, ki hiperbarično kisikovo terapijo uporablja v celjski ambulanti kot del priprave na tekmovanja. Njegovo zgodbo smo opisali v ločenem članku.